Po dveh dneh Miltona smo se prvič ločili od našega varnega zatočišča in se podali v neznano, daleč na jug Bolivije. Karte za nočni avtobus tja dol so nam rezervirali v Miltonu in pri njih smo jih tudi plačali. Ampak treba se je bilo tudi vrniti in na moje prigovarjanje smo se tako iz Miltona peš podali do agencije, pri kateri smo imeli rezervacijo, da tam na kraju samem kupimo še karte za nazaj. Čeprav je bila možnost rezervacije tudi na daljavo, pa je navsezadnje treba potem na mestu samem prevzeti karte. Predvsem pa sem želel videti, od kod pravzaprav odpelje avtobus, da se bomo laže odločili, ali gremo do postaje peš ali s taksijem.

Izkazalo se je, da je razdalja v živo precej daljša, kot je izgledala na zemljevidu, ki smo ga dobili v hotelu. Tudi najti postajo in agencijo ni bilo tako enostavno, kot so nam rekli in kot je tudi izgledalo na zemljevidu. Glede na to, da smo imeli težave že pri belem dnevu, je bila odločitev za taksi zelo hitro in soglasno sprejeta. Sploh glede na to, da je Maša na povratku v hotel opazila, da ima žep, v katerem je bil njen telefon, prerezan, na telefonu pa je bila vidna praska, narejena z ostrim predmetom, najverjetneje nožem. Telefona si zmikavt sicer ni uspel prisvojiti, je bila pa to neprijetna izkušnja, ki je pritrdila mojemu sitnarjenju, da je treba biti na ulicah La Paza previden in je treba paziti na svoje stvari in seveda na sebe. Včasih moje opozarjanje ni bilo najbolje sprejeto, ampak kot kaže je bilo potrebno. Od tega neuspelega žeparskega napada, sicer podobnih težav nismo imeli več. Resda je Juliji izginila ruta, za katero ji je bilo kar malo hudo, a ne vemo, ali ji je preprosto zdrsnila na tla sama od sebe, ali pa je bila res komu tako zelo všeč, da je malo pomagal pri tem, da je zdrsnila – njemu v roke, kakopak.

Kakorkoli že, tudi to, da smo se podali v nakup kart za nazaj, je bila modra odločitev, saj smo dobili ene od zadnjih še razpoložljivih. Za dve noči smo tako imeli rezervirano spanje na avtobusu. Kako bomo spali na izletu po puščavskih brezpotjih, si pa nismo znali prav predstavljati. Nekaj skrbi nam je vzbujalo priporočilo, da je dobro imeti s seboj spalno vrečo. V nasprotnem primeru, je bilo sicer rečeno, da obstaja možnost, da jo dobiš od agencije. V praksi se je izkazalo, da smo bili v naši skupini v glavnem sami taki, ki smo si vreče morali sposoditi. A s tem ni bilo težav, saj so jih imeli organizatorji več kot dovolj. Še vedno pa je v zraku viselo vprašanje, zakaj vraga spalna vreča, če pa ne bomo spali na prostem? Resda so nadmorske višine precejšnje, ampak nekaj sto metrov više od El Alta, kjer je pristalo letalo, s katerim smo prileteli v La Paz, pa tudi ne more biti tako strašno mraz, da bi moral imeti poleg posteljnine še spalno vrečo. Ali pa morda je. Taj je na spletu prebral mnenje enega od udeležencev takšnega izleta, ki se je razjokal, da vso noč ni zatisnil očesa, ker ga je tako ubijalsko zeblo, kot še nikoli v življenju.

Na poti do agencije in postajališča, od koder odpeljejo avtobusi v Uyuni, smo lahko videli, v kakšnem stanju je demokracija oziroma njena hiša: ‘Casa de la democracia’

Nas, ravno zeblo ni, ampak spalne vreče so vseeno prišle prav, čeprav bi najbrž čisto lahko zdržali tudi brez njih. Kot kaže smo imeli srečo z vremenom, ki zna biti na teh višinah in v tem letnem času precej muhasto. Nas je v glavnem spremljalo sonce in nas prav prijetno grelo. Nad vročino se ni bilo treba pritoževati, pred višinskim soncem, pa smo bili vsestransko zaščiteni, od krem z zaščitnim faktorjem do ‘Indiana Jones’ klobukov, s katerima sva se pred soncem zakrivala moška predstavnika Pelcije.

Prvi dan našega izleta smo prebivali v hotelu Mañica, Llipi, ki bi si težko zaslužil tako ime, še hostel, za naše standarde, komaj. Pritlična stavba, ki je izgledala kot dom na kakšnem teksaškem ranču, je imela ogromen skupen prostor, kjer so bile razpostavljene mize, za večerjo in zajtrk. Bolj kot na restavracijo je ta prostor spominjal na dvorano v kakšnem vaškem gasilskem domu, kamor so po občnem zboru postavili nekaj dolgih miz, da se bodo vrli gasilci in podporni člani po napornem sestankovanju ustrezno podprli.

Sobe z dvema posteljama in lastno kopalnico z obljubljeno toplo vodo, ki je seveda ni bilo, so imele vhode z dvorišča pred vhodom v hotel. Levo in desno od vhodnega dela v stavbo sta bili namreč dve stanovanjski krili, kjer se je spalo, vmes pa so bili parkirani Landcruiserji, s katerimi so nas prevažali naokrog. Mladina je po večerji ‘gasilsko dvorano’ izkoristila za družabni prostor za spoznavanje in druženje, ‘starci’ pa smo šli spat. To slednje bi bilo bolj prav povedati v dvojini, ker starostno sva navzgor odstopala, kaj odstopala, štrlela ven, samo midva z Julijo.

Hotel Mañica z Landcruiserji, ki jih vozniki natovarjajo z našo prtljago

Zjutraj se je izkazalo, da je najmanj eden od treh Landcruiserjev ‘na tleh’ z najmanj enim kolesom. To je pomenilo, da je bilo treba vžgati motor in vklopiti kompresor ter polniti in upati, da ne bo treba na poti menjati kolesa z rezervnim. Vožnja po precej kamniti puščavi le ni tako nedolžna kot se zdi in ‘gumi defekti’ so najbolj običajna in pogosta zadeva, brez katere ne mine skoraj noben tridnevni izlet. Če je v skupini več vozil, si vozniki pomagajo med seboj in so ponavadi stvari hitro urejene. Bolj nerodno je, če si na izletu z zgolj enim vozilom. Ampak tudi v takem primeru v razmeroma turistično obleganem delu puščave, se najbrž ni bati česa hujšega kot dolgotrajnega čakanja, da pride pomoč, oziroma nadomestno vozilo. Seveda je vse odvisno od agencije, ki izlet organizira. Nekatere so precej nezanesljive. Tudi za našo sem v času pisanja tega besedila prebral oceno nekega razočaranega uporabnika, ki se je pritoževal, da jim je šofer med vožnjo spal, ker je bil preutrujen. Naši med vožnjo niso spali in tudi preutrujeni niso bili videti, pa tudi sicer smo bili z organizacijo povsem zadovoljni.

Druga nočitev je bila pri toplicah Polques na 4.400 metrih. Tam so tri ali štiri zgradbe, med seboj oddaljene kakih sto metrov. Očitno gre za zelo začetno fazo turističnega razvoja, h kateremu vsak, ki ima za to možnost, prisloni svoj lonček. Mi smo namreč spali v stavbi enega od naših voznikov, ki je bila več kot očitno ‘work in progress’ oziroma še ni bila povsem dokončana. Vsaj videti je bila tako. V spalnem prostoru, ki nam je bil dodeljen, je bilo v dveh vrstah razmeščenih šest podstavkov, na katerih so bile ogromne vzmetnice prekrite z goro posteljnine. Med podstavki je bil nasut grob pesek, vsekakor nekajkrat debelejši kot ta, s katerim pri nas posipamo dvorišča. V vogalu sobe je bilo, dvignjeno za eno visoko stopnico, stranišče s školjko in splakovalnikom, namenjeno predvsem uriniranju. Tudi tu se v školjko nikakor ni smelo odvreči nikakršnega papirja. Seveda se nismo uspeli držati te prepovedi, kar je povzročilo takojšnjo zamašitev.

Toplice Polques; v hiški na desni, najmanjši od treh ob obali lagune, je garderoba, pred njo pa bazenček s toplo vodo (za ogled video posnetka našega prenočišča na Youtube-u klikni tule)

Najbrž je odveč razlagati, da je komunalna ureditev na tem ‘bogu za hrbtom’ – mogoče bi bilo, glede na višino, bolje reči ‘bogu za temenom’ kraju, čista improvizacija, ki pa ima zelo verjetno precej umazane posledice. Sanitarna voda je napeljana iz jezera oziroma iz lagune na nekoliko dvignjeni zalogovnik na zadnji strani stavbe. Ne vem kako zadeva deluje kadar zmrzuje, ker so cevi speljane kar po površju in brez vsake izolacije. Verjetno je takrat poleg prepovedi metanja papirja v školjko v veljavi še prepoved za vse ostalo, kar ni tekoče ali pa je neprijetenega vonja. Stranišča na ‘štrbunk’, ki bi bilo za tukajšnje razmere še najbolj primerno, v teh krajih očitno ne poznajo. Skratka, to je bilo najbolj prvinsko spanje, na celotnem potovanju, komaj za odtenek bolj udobno od šotorjenja v čisti divjini.