Precej drugačno je bilo spanje v Cuscu pri ‘Mami Simoni’. Tudi to prenočevanje nam je izbral in rezerviral Taj. Hostel je bil sicer skromno, a okusno opremljen. Imel je velik osrednji prostor, ki je v višino segal še v prvo nadstropje, okrog pa so bile v pritličju in nadstropju nanizane sobe. Dostop do svetovnega spleta je bil zanesljiv samo v osrednjem skupnem prostoru z recepcijo ob vhodu. Za udobno sedenje v njem je bila na voljo sedežna garnitura, žejo pa si je bilo mogoče gasiti z brezplačnim čajem iz kokinih listov, ki ga je bilo vedno dovolj. No, dovolj je bilo vroče vode in dovolj je bilo kokinih listov, kar sta glavni in ključni sestavini tega čaja, vsaj za tiste, ki si čaja ne sladkamo in sploh vanj ne dajemo nobenih drugih nepotrebnih dodatkov.
Vhod v hostel Mama Simona, kjer je bil naš perujski ‘bazni tabor’
Na razpolago so bile tudi omarice za shranjevanje, v katerih smo pustili še del naše prtljage, ki ga nismo želeli tovoriti na izlet na Machu Picchu. Uporaba omarice je bila zastonj, smo pa morali kupiti ključavnico, s katero smo omarico zaklenili. Po vrnitvi iz Aguas Calientesa smo namreč v, oziroma pri ‘Mami Simoni’ prespali še enkrat in se potem zgodaj zjutraj od tam odpravili na letališče, od koder smo odleteli nazaj v La Paz. Hostel, ki je bil na ta način naša kratkotrajna perujska ‘baza’, sicer ni bil v najbolj ugledni ulici, je bil pa dovolj blizu središču mesta, da do tja peš nismo rabili več kot pet do deset minut. Zelo zmerno in nič kaj utrujajoče, saj hoja po Cuscu še zdaleč ni tako naporna kot po La Pazu. Težav s pomanjkanjem kisika tu namreč nismo zaznali. Malo najbrž zato, ker Cusco leži kakih dvesto metrov nižje, malo pa, ker smo se verjetno že prilagodili življenju na teh višinah.
Iz hostla ‘Mama Simona’ smo potovali v Aguas Calientes, ki je izhodišče za peš ali avtobusni obisk Machu Picchu-ja. V tem kraju, s termalnim kopališčem, ki ga izdaja že ime kraja, vodita od središčnega trga navzgor ena glavna in ena stranska ulica, ki se vzpenjata navkreber proti toplicam. Ob obeh so nanizane restavracije, hoteli in prenočišča. Naš hostel je bil čisto na koncu ulice, tik pred vhodom na območje toplic. Imel je zelo poetično ime ‘El Mistico’. Cena je bila ugodna, storitev pa tudi. Čeprav niso znali angleško, so mi bili tako simpatični, da sem jim celo napisal prijazno oceno v ‘TripAdvisor’. Šli so nam na roke in so nam do popoldne, ko smo imeli vlak, čuvali prtljago, da nam ni bilo treba naokrog hoditi z našimi nahrbtniki. Sicer pa je bil prostor poln umetniških slik, ‘zaščitenih’ z opozorilom, da je fotografiranje prepovedano. Mogoče zato, ker so bile precej mistično eksotične. Na naše vprašanje, zakaj je fotografiranje prepovedano, so nam rekli nekaj v smislu, da avtor noče da se pojavljajo v javnosti, ampak da če si jih želimo fotografirati za spomin, da si jih lahko. Tako zelo posebne, da bi to tudi naredili, se nam pa očitno niso zdele. Za radovedneže so na ogled na ‘Trip Advisor-ju’, kjer so posnetki iz skupnega prostora, kjer je poleg recepcije tudi prostor za zajtrkovanje.
Pogled z balkona na zadnji strani ‘El Mistica’
Maša in Taj sta imela iz sobe vhod na balkonček, pod katerim je tekel potok, katerega dolina je bila resnično lepa, dokler niso ob potoku postavili nekaj neuglednih stavb, za njimi pa je bil še skelet večnadstropnice, ki so jo šele gradili. Ampak, del, ki še ni bil gradbeno onesnažen, je še vedno sijal v svoji prvinski lepoti in očarljivosti, ki jo je za popolni užitek dopolnjevalo še glasno žuborenje vode, ki se je prelivala čez kamenje. V daljavi pa je bil nekje med strmimi pobočji hribov skrit skrivnostni Machu Picchu, cilj bolj kot ne vseh obiskovalcev, v dolino in na pobočje stlačenega, Aguas Calientesa.
Pogled na Aguas Calientes, stisnjen na breg reke Urubamba in njenih dveh pritokov (za več fotografij in video posnetkov klikni tule)