Preden se od potoka pod El Misticom prestavimo k ruševinam inkovske civilizacije, moram še na eno stranpot, v čas moje mladosti. Moja starša sta bila, kot se je reklo, integralni del ključnega stebra družbe v okviru socialistične ideologije. Bila sta namreč tipična predstavnika ‘vladajočega’ delavskega razreda. Mati je delala za strojem v tkalnici, oče je bil VKV električar. Ampak oba je malo oplazila kultura, saj sta bila člana igralske skupine Kulturno umetniškega društva Zarja in sta tako vsaj vsake toliko udejanjala socialistično parolo ‘Kultura in prosveta, to naša bo osveta!’. To je prišlo do izraza, ko je k hiši prišel kak akviziter, ki je prodajal knjige na metre ali pa na kilograme. Od nas nikoli ni odšel, ne da bi kaj prodal. Knjige so bile seveda za mladino, torej za mene in brata. Nama so namreč želeli omogočiti, da se izvijeva iz socializmu tako všečnega proletariata in postaneva del intelektualne elite. Izkušnje delavskega razreda so namreč pokazale, da se od dela sicer ne živi ravno slabo, a nikakor ne brez žuljev in napora. Za tiste, ki imajo šole in sedijo v pisarnah, za tiste je pa delavstvo verjelo, da jim gre dobro tudi brez dela. Tako se je uveljavil rek: “Uči se, da ti ne bo treba delat’!”. Da se lahko učiš tudi doma, pa rabiš knjige. Po zagotovilih akviziterjev, so bile vse knjige, ki so jih prodajali, zelo poučne. Jaz sem tako od Bevkovega ‘Pisanega sveta’ kmalu prešel na slikanico za odrasle, ki je imela naslov ‘Vsa čuda sveta’. Prebral sem jo od spred’ in od zad’, predvsem pa sem kar naprej zijal v čudovite fotografije, ki jih je bilo v knjigi več kot besedila, zato sem tudi zapisal ‘slikanica za odrasle’. Pa ni bila samo za odrasle. Tudi mene kot otroka, je povsem prevzela. Takrat si niti v sanjah nisem mislil, da bom dejansko kdaj kakšno od fotografiranih in opisanih čudes tudi obiskal. Pravzaprav, si tega niti želel nisem! Morda sem po stari mami, s katero sem v otroštvu preživel največ svojega časa, podedoval gen za ‘biti doma je najlepše, zakaj bi hodil drugam’, ki sem ga potem s študijem geografije nekoliko zavrl in zatrl, a nikoli do konca.

Rimski kolosej – v Rim sva se z Julijo podala na poročno potovanje davnega leta 1986, fotografija, ki jo je posnel Miha Koderman, pa je iz leta 2008, ko sem Rim obiskal skupaj s kolegi s koprskega oddelka za geografijo 

Kakorkoli že, v knjigi Vsa čuda sveta so bile tudi fotografije Machu Picchu-ja. Ta tudi sicer sodi med tako imenovanih novih sedem čudes sveta. Od preostalih sem uspel videti rimski Kolosej in kip Kristusa nad Riom, medtem ko bi Petro v Jordaniji, piramido v Gizi, indijski Tadž Mahal in kitajski zid lahko dal na seznam želja, če bi mi bilo pomembno obiskovati predvsem to, kar se ponaša s takim ali drugačnim naj-, kot je to tako značilno za Američane. Ampak nekaj tega je v vsakem od nas. Zato se je tudi Pelcija odločila, da če smo že tako blizu, bomo pa vendar šli pogledat, kakšno čudo je to, da ga hodijo gledat ljudje od blizu in daleč. Zaradi množičnosti obiska, je bilo treba, zaradi zaščite spomenika, število obiskovalcev celo omejiti na 2500 dnevno.

Takole klavrno je, z današnje perspektive se razume, izgledal Machu Picchu v knjigi Vsa čuda sveta, pa še kup vprašljivih trditev je bilo napisanih zraven – kot npr. da so bili Inki pleme in da so se na begu pred španskimi zavojevalci zatekli sem, pa da je to gorska trdnjava, kjer jih niso nikoli odkrili – samo še to manjka, da bi pisalo, da so tu potem živeli srečno do konca svojih dni

Razlog, da sem se najprej lotil opisovanja obiska te razvpite turistične točke, je preprosto ta, da se mi zdi, da je bil prav ta obisk zame najprijetnejše doživetje ali pa vsaj eno od najbolj prijetnih na vsem našem potovanju. Bil je namreč poseben, neobičajen in tak kot ga imajo priložnost doživeti le redki.

Čeprav, začetek ni bil najbolj obetaven. Najprej smo spodaj v Aguas Calientesu že kar malo panično menjali denar, da bi ujeli avtobus za gor. Na blagajni, kjer so prodajali karte za ogled ostalin inkovskega mesta, namreč nisi mogel plačati s kartico. Najprej smo menjali premalo in sem moral zato teči nazaj v menjalnico in zamenjati še več denarja. Na blagajni se je potem izkazalo, da brez potrebe, ker so bile popoldanske karte cenejše, kot smo mi prebrali na ceniku.

Most čez reko Urubamba, čez katerega morajo pešci, za njim pa se skriva tisti, ki ga prečkajo avtobusi, da se potem lahko zaženejo v breg, po katerem so speljane serpentine do inkovskega mesta

Sledilo je nervozno iskanje postaje, od koder vozijo avtobusi. Zavili smo v lokal, ki je bil še najbolj podoben pisarni avtobusne postaje, da bi tam kupili karte, pa so rekli, da pri njih lahko dobimo prvo pomoč, če je komu slabo ali če je kdo poškodovan. Ker smo bili še vsi celi in zdravi smo se odpravili naprej ob cesti navzgor, gledali in iskali, tudi povprašali in končno našli. Na drugi strani ceste, kjer ni bilo nobenih stavb, saj takoj pod cesto teče reka, je stala nekakšna uta. Ni bila dosti večja od naših nekdanjih stranišč, ki so bila še zunaj hiš, lesena in z izrezom v obliki srčka v vratih. Tukajšnja uta je bila mogoče velika za dve taki stranišči, tudi lesena in skozi okence, ki ni bilo v obliki srčka, smo lahko kupili karte za avtobus. Na ‘Lonely Planet-u’ sicer piše, da zadnji avtobus odpelje ob 15:30, tako da je bilo vredno pohiteti. Ta isti turistični vodnik tudi priporoča, da se karto kupi že večer prej, ker si drugače obsojen na dolgo čakanje. Mi nismo nič čakali, karte smo dobili en, dva, tri. Avtobusi pa so tudi še vozili neprestano in brez kakšnega posebnega urnika. Avtobus pripelje, se napolni, kar ni trajalo dolgo in odpelje. Za njim pa že pripelje naslednji. Zadovoljni, da smo še ob dokaj ugodnem času na avtobusu, smo se torej polni pričakovanj peljali najprej ob reki Urubamba navzdol, potem čez most, nato pa v hrib po serpentinasti in ozki cesti tja gor.

Trije, ki pozorno poslušajo, kaj so pod inkovsko vladavino uspeli napraviti na temle hribu

Slabe pol ure po odhodu s postaje in po trinajstih menjavah smeri smo prispeli, in prva stvar, ki smo jo videli, je bila neskončna množica ljudi. Najhujše pri tem pa je bilo, da več kot očitno stojijo v vrsti in čakajo. Najrajši bi se kar obrnil in jo peš ubral nazaj dol. Kateri vrag me je prignal na konec sveta, da se tu zdaj lahko drenjam v vrsti. Za povrh pa ni bilo mogoče videti, niti kje se vrsta konča, niti kam se je treba postaviti. Potem, ko smo si stanje malo bolje ogledali in se pozanimali, kaj se dogaja, smo ugotovili, da vrsta ni za noter ampak za ven, oziroma natančneje, za dol. Vsa ta čakajoča množica je čakala na prevoz nazaj v Aguas Calientes. Oddahnili smo si in upali, da bo morda ob koncu našega obiska gneča vendarle malo manjša. Vstop nam je bil tako omogočen brez prehudega drenjanja, prerivanja in predvsem brez dolgotrajnega stanja v vrsti. Kakšno olajšanje!

Ampak ne za dolgo! Prva stvar, v katero so se zagledali moji, so bili priložnostni turistični vodiči, ki so turistom ‘nadvse ugodno’ ponujali svoje storitve. “Dajmo najet’ vodiča!”. Čeprav sem trmaril, da ne, in se upiral na vse pretege, da si bomo že sami vse ogledali, potem pa na svetovnem spletu preverili, kaj smo videli, sem bil v manjšini in dogovarjanje je steklo. Kmalu smo imeli svojega vodiča in na koncu sem bil tudi jaz presenetljivo zadovoljen z njim. Videti je bilo, da se na stvari spozna, predvsem pa je obvladal tuje jezike, ne le angleščino ampak tudi nemščino, mislim da tudi z nekaterimi romanskimi jeziki nima težav. Skratka, naleteli smo na intelektualca, ki nam je bil za zmerno ceno pripravljen razkazati ruševine in nas seznaniti z bistvenimi dejstvi o inkovski civilizaciji in odkritju tega spomenika svetovnega pomena in slovesa.

Ker do ure, ko območje zaprejo za oglede tako ali tako ni bilo več nobene možnosti, da bi dobil še kakšno stranko, se mu ni nič mudilo, nam pa seveda tudi ne in tako smo se na ogled podali zelo umirjeno in predvsem ob zvokih tradicionalne glasbe, ki je zvenela nekje nad nami. Umirjenost pri hoji se je izkazala za nadvse priporočljivo tudi zato, ker se na prvem delu ogleda pot kar precej strmo vzpenja.

Še preden smo se odpravili na ogledovanje, smo opazili, da se je okrog nas nabralo nekaj mož v uniformah ter nekaj drugih ljudi, ki jim je bilo že od daleč videti, da so na uradnem obisku. Delovali so kot nekakšna močno varovana delegacija, ki si je prišla ogledat znameniti kulturni spomenik. No, oni so šli po svoje, mi pa po svoje, oziroma po vodičevo, saj smo šli, kamor nas je vodil. Po obveznih foto-postankih na najbolj privlačnih točkah z najbolj spektakularnimi ozadji, smo prišli kolikor visoko se je dalo in smelo in ugotovili, da se nekaj dogaja. Vsepovsod so bili policisti, razporejeni tako, da bi po potrebi lahko nemudoma poskrbeli za red in za varnost tistih, na katere se nam je odprl razgled z uravnave na najvišjem delu celotnega kompleksa kulturnega spomenika.

Predstavniki oblasti zbrani na prireditvi ‘v počastitev najine obletnice poroke’ Fotografija: Diario el Sol de Cusco)

Dve terasi niže, kar je nekaj metrov, je bilo pripravljeno prizorišče, na katerem je na eni strani sedelo nekaj vrst gledalcev, na drugi pa je bila množica pripravljajočih se na nastop za nekaj, kar se je izkazalo za otvoritveno slovesnost festivala, ki se imenuje ‘Fiesta del Sol’ oziroma ‘Inti rajmi’ v jeziku ‘kečua’, ki ga govorijo tamkajšnji ponosni potomci inkovskega ljudstva. Praznovanje v čast bogu Sonca sicer v Cuscu poteka 24. junija, letošnja otvoritev pa je sovpadala z 31. obletnico najine poroke. Na tem mestu se moram zahvaliti županu Carlosu Moscosu Perei za izjemno dobro izbiro kraja in časa dogodka, pa tudi vsej stotniji nastopajočih, ki je s plesi in petjem počastila najino obletnico, čeprav se jim še sanjalo ni, da je prav temu namenjen njihov nastop. Ker verjetno teh mojih pisarij ne bodo brali, bodo do konca svojih dni živeli v veri, da so peli in plesali na čast bogu Sonca, ampak Pelcija ve, kar ve, nastop je bil posvečen obletnici in pika.

Po svoje je zanimivo, kako nas je zbiranje množice nastopajočih, pritegnilo do te mere, da smo ostali in čakali toliko časa, da se je slovesnost začela, čeprav smo lahko nastopajoče gledali precej od daleč, približno tako, kot če si v Cankarjevem domu na balkonu največje dvorane. Ampak vladalo je neko posebno, posvečeno vzdušje. Sonce je prijetno grelo, a ni bilo prevroče. Razgled pa je bil preprosto prečudovit. Takoj za robom ravne, široke travnate terase, na kateri je potekal dogodek, so v nebo kipeli vrhovi okoliških gora poraslih z drevjem. Vse sami mogočni dvatisočaki, čeprav izgledajo tako kot naši, ne ravno najvišji, hribi. Že reka Urubamba, ki se vije pod njimi, namreč teče na 2100 metrih nadmorske višine. Vrh gore Machu Picchu, ki se je skrival za našimi hrbti, pa sega nekaj manj kot tisoč metrov više. V jeziku kečua njegovo ime pomeni ‘Stara gora’ in je višji vrh grebena, na katerega nasprotnem koncu je, kaj drugega kot nasprotje, ‘Mlada gora’. Po kečuansko je to ‘Vajna pikču’, oziroma zapisano po špansko ‘Huayna Picchu’. Greben, ki povezuje oba vrhova, ima vmesno sedlo na višini nekaj nad 2400 metrov in od tega sedla navzgor je v drugi polovici 15. stoletja na neštetih kamnitih terasah zraslo znamenito inkovsko mesto, ki danes nosi ime po višjem od vrhov na obeh straneh grebena. Med vrhovi, ki so bili naravna kulisa slavnostnemu dogodku, so se vile meglice. Za dodatno popestritev pa so modro nebo krasili še beli oblaki.

Tudi v Peruju brez kokinih listov ne gre, v tem primeru so bili namenjeni prerokovanju (Fotografija: Diario el Sol de Cusco)

Resnici na ljubo je treba priznati, da je bilo oblakov precej več kot modrine in sčasoma so zapolnili vse vrzeli med vrhovi. Ampak to ni prav nič pokvarilo vzdušja. Svetlobe, ki se je sicer malo bolj razpršena, pa vendarle dovolj obilno prebijala skozi belo oblačno kopreno, je bilo dovolj, da je bilo prizorišče primerno osvetljeno. Še ‘lučkarjem’ iz našega vaškega gledališča, bi težko uspelo tako zelo dobro osvetliti tako prostrano prizorišče. Če bi verjel v nadnaravno, bi rekel, da so bile na delu te sile.
Inka Pačakutek stoji na nosilnici, ki jo prenašajo njegovi podaniki; na levi pod teraso sedijo častni gostje

Scenaristično je bila temeljna ideja predstave vrnitev Inke ‘Pačakuteka’ v ‘Maču Pikču’. Kot se za sina Sonca spodobi, je ponosno in vzvišeno stal na nosilnici, krepki mladci pa so jo dvignili in ga prenesli z ene strani prizorišča daleč na drugo stran in potem ob koncu predstave še nazaj. Z današnjostjo se je močno povezovalo prerokovanje vrhovnega inkovskega svečenika, ki je s pomočjo svetih listov koke napovedal grozeče dogodke, ki jih prinaša svetovno segrevanje ozračja. Inka ‘Pačakutek’ je nato zapovedal, ‘da se imajo takoj izvesti ustrezni uroki, da se preprečijo nesreče, ki grozijo človeštvu’. Žal med prisotnimi nisem opazil Donalda, slovenskega zeta, če je pa po kakšnih mističnih kanalih vendarle sprejel sporočilo o potrebni izvedbi ustreznih urokov, je pa verjetno spet zamahnil z roko: “God Dammit! Another producer of fake news! Put this Inka agency on the black list together with CNN, NYT and other fake news makers!”[1]. Skratka, najbrž pojma nima, da je Inka v inkovski civilizaciji nekaj podobnega kot faraon v egipčanski, predvsem pa je zanj vsako sporočilo, ki govori o našem vplivu na naraščanje povprečne temperature, zgolj še ena lažna novica, ki so jih, njemu sovražni, zarotniški množični mediji prepolni. Ne vem, koliko ljudi je to aktualno sporočilo otvoritvene slovesnosti doseglo. Tudi mene je šele potem, ko sem o tem prebral časopisno objavo, ki sem jo našel na spletu. Vem pa, da je bilo pospremljeno z značilno glasbo, v kateri so izstopali zvoki trstenih piščali in bobnov.
Vhod v nekdanje inkovsko mesto

Nastopajoči, v pisanih tradicionalnih oblačilih, so odplesali plese svojih davnih prednikov in vmes tudi uprizorili nekaj prizorov iz življenja, kot se je v teh krajih odvijalo pred pol tisočletja, se pravi preden so si inkovsko kraljestvo podredili španski osvajalci, ki so z ognjem in mečem uveljavljali svojo oblast, vero in kulturo. Skoraj z vseh strani povsem nedostopno mesto na grebenu je bilo verjetno namenjeno občasnemu bivanju inkovskega plemstva in je imelo najbrž do največ 750 prebivalcev. Opuščeno je bilo najbrž še pred zlomom inkovskega kraljestva, saj so se med domačini s prihodom Špancev začele širiti njihove nalezljive bolezni, proti katerim domačini niso bili odporni in so zato množično umirali. Mesto, oziroma njegove ruševine, je tako leta 1911 ‘odkril’ američan Hiram Bingham, ki je iskal izgubljeno mesto Vitcos. V tem naj bi bilo zatočišče in ‘dvor’ zadnjega poglavarja inkovskega imperija. Vitcos je Hiram kasneje sicer našel, a to kar je odkril vmes po naključju, daleč presega to, kar je prvotno iskal. Naselje pod ‘Staro goro’ res nima take zgodovinske vloge in pomena kot mesta, kjer so bile prestolnice imperija. Toda bogastvo arhitekturne dediščine, ohranjenost, predvsem pa umeščenost na greben, z vse naokrog kvišku kipečimi vrhovi zelenih gora, strmih, skoraj navpičnih pobočij, daje kraju tisto enkratnost, skrivnostno privlačnost in navdihujočo lepoto, ki privablja neskončne množice ljudi z vsega sveta. Celo Pelcija se ni mogla upreti izzivu, da bi ne prišla pogledat tega svetovnega čuda.

Pogled skozi ostaline kulture, ki jo je doletela okrutna usoda kolonialnega podjarmljenja

Po prireditvi, ki jo je uvodoma s svojimi napovedmi začel napovedovalec z globokim, gromkim glasom, ki je še posebej odločno in slovesno zvenel, ko je govoril kečuansko in se je zaključila z glasbo in plesom, smo zadovoljni odšli še na ogled ostankov nekdanjega mesta. Pravzaprav bi bilo bolj prav napisati, tega, kar so arheologi v dobrem stoletju od Binghamovega prihoda, razkrili očem javnosti in se je pod bujnim rastjem skrivalo skoraj štiri stoletja. Stavbe, zidane brez veziva, zgolj z natančnim prileganjem obdelanih kamnov, so se ohranile v glavnem v celoti, medtem ko od lesenih delov seveda ni ostalo nič. Tako si lahko samo predstavljamo, kako so bile videti vse te stavbe, ko so še imele strehe in vsaj nekatere tudi nadstropja.

Lama, ki pohaja med zidovi nekdanjega inkovskega mesta in brezplačno pozira ljubiteljskim fotografom

Prireditev, ki smo ji bili priča, se je odvijala na ploščadi poleg ‘hiše stražarjev’. Na terasi, od koder smo gledali, pa je bil še pogrebni kamen, saj naj bi bilo tam tudi pokopališče. Od tod smo se potem spustili navzdol do vhoda v mesto. Takoj po vstopu smo srečali prijazno lamo, ki je bila pripravljena pozirati za naše fotografije, a prav vztrajna pri tem ni bila in je hitro odnesla pete oziroma parklje, tako da sem najboljši posnetek zamudil. Med zanimivejšimi objekti v mestu je vsekakor Svetišče Sonca, ki ima dve steni postavljeni pravokotno, preostali del pa je polkrožno zavit in ima dve trapezoidni okni, s pomočjo katerih so lahko, glede na položaj sonca, določali poletni in zimski sončni obrat ter na podlagi tega napovedovali začetek deževnega obdobja, kar je bilo ključnega pomena za obdelovanje teras na pobočju pod naselbino, kjer so imeli svoje vrtove.

Svetišče sonca s polkrožno zaokroženim zidom

Sicer pa je v svetišče lahko vstopal le vladar, torej Inka in pa najvišji svečeniki, ki so tu, skriti pred očmi navadnih smrtnikov, opravljali žrtvovanja in potem na podlagi tega, kar so našli v žrtvovanih živalih, napovedovali prihodnost. Zelo verjetno so bile napovedi, ki so temeljile na odčitavanju položaja Sonca, veliko bolj zanesljive, kot te, ki so temeljile na ‘avtopsiji’ žrtvovanih živali, oziroma pregledu njihovih pljuč in želodca.

Intiwatana – “Soncevez” oziroma, kraj, kamor privežeš Sonce – kamen je najbrž služil določanju začetka letnih časov, saj je bilo to življenjskega pomena za njihovo gospodarstvo, temelječe na obdelovanju zemlje

Za navadne ljudi so rituale, povezane s čaščenjem sonca, prirejali na trgu, kjer stoji zanimivo klesan, zagonetni kamen imenovan Intiwatana. V jeziku kečua bi to pomenilo, da gre za kamen, ki je povezan s Soncem oziroma ‘ki drži Sonce’. Kot že omenjeno je ‘Inti’ Sonce, ‘wata’ pa pomeni (pri)vezati. Enajstega novembra in tridesetega januarja opoldne je Sonce skoraj natanko navpično nad kamnom (in seveda vsem drugim v naselju) in takrat kamen nima sence, najdaljša je senca ob našem poletnem in njihovem zimskem Sončevem obratu, junija in kaže proti jugu, najdaljša senca, ki kaže proti severu pa je v času njihovega poletnega Sončevega obrata, torej januarja[2]. Čemu vse je služil ta kamen, lahko zgolj ugibamo, vsekakor je lahko igral vlogo instrumenta za astronomska opazovanja in nedvomno je bil namenjen obredom čaščenja Sonca, ki nidar niso minila, ne da bi bila pri tem ubita kakšna žival. Pri njih je veljalo ravno obratno kot pri hollywoodskih filmarjih, ki se trkajo po prsih, če v njihovih filmih ni bila poškodovana, kaj šele ubita, nobena žival. Drugačni časi, drugačne navade.

Skala, ki so jo s tem, da so na koncu izklesali glavo, spremenili v kondorjev trup

Čisto na spodnjem delu naselbine je še en sveti kamen in pri tem so oblaki, ki so se med našim ogledom že pošteno zgostili, spustili manjšo malenkost pršečega dežja. Ravno toliko, da sta nam prišli prav tisti plastični pelerini, ki smo ju kupili od prodajalke na avtobusni postaji. Ampak dež ni trajal niti tako dolgo, kot razlaga našega vodiča o tem svetem kamnu, oziroma sveti skali. Vsaka inkovska vas je, preden so jo postavili, morala kraju, na katerem bo stala, posvetiti sveto skalo. Tudi naselbina med Staro in Mlado goro v tem pogledu ni bila nobena izjema.

Ob skorajšnjem izteku časa za obiske smo si ogledovali še dovršen način namakanja, ki je omogočal, da so terase dobivale dovolj vode tudi v času suše, pa tudi, da v mestecu nikoli niso bili žejni. Ob naši poti ven, oziroma nazaj do vstopa na območje, pa smo si pogledali še kondorjevo svetišče. V maniri inkovske kulture, ki je bila očitno v velikem sozvočju z naravo, so tudi v tem primeru izkoristili to, kar je ustvarila narava in zgolj dopolnili, da je služilo njihovemu namenu. Tako kar naenkrat pred teboj namesto običajne skale vidiš kondorja, ki je v okviru njihovega pojmovanja stvarstva predstavljal nebo, puma zemljo in kača podzemlje, oziroma onostranstvo. Takoj za bogom Sonca je bila najpomembnejše božanstvo ‘Pačamama’, ki je predstavljala naravo, skrbela za plodnost, bila odgovorna za setev in žetev in je kot vsaka prava mama znala tudi udariti po mizi in je bila tako kriva tudi za povzročanje potresov.

Maša na mostu čez Urubambo, pet minut hoda do muzeja, ob vznožju Machu Picchuja

Navsezadnje je bila na naši poti ven tudi ‘kraljevska grobnica’, v kateri so bile niše z mumijami. Od kakih stotih najdenih skeletov, jih je bilo kar 80 ženskih, tako da bi človek prej sklepal, da je šlo za ženski samostan, kot pa za letno rezidenco inkovskih vladarjev. Po pripovedovanju našega vodiča, so se morali ti vedno ‘pariti’ zgolj znotraj svoje ‘božanske’ družine in nikakor ne z navadnimi smrtniki, kar takoj omaje morebitne teorije o tem, da bi naselbina služila temu, da bi imel vladar tu zasebni harem, kar bi vsekakor znalo vzburiti moško domišljijo. Skratka, kakšno vlogo je imela tako dobro zavarovana in tako mojstrsko grajena naselbina, bo ostalo nerazkrita skrivnost tudi po skrbnem pelcijskem ogledu, saj predkazenski postopek ni razkril novih dejstev, ki bi nedvoumno razkrila, čemu je služila naselbina, kdo je tu živel in kaj je počel.

Metulj, ki je pritegnil moj in Mašin objektiv nama je poziral ob reki Urubamba, nedaleč od muzeja pod Machu Picchujem

Kaj smo tu počeli mi, je zdaj mogoče vsaj malo bolj jasno, napisati sem dolžan samo še to, kako dolga je bila vrsta, za avtobus nazaj dol. Ker smo bili med zadnjimi obiskovalci, ki so zapuščali arheološki kompleks, je bila zelo kratka in čakalni čas minimalen. Zadovoljstvo, maksimalno.

Ampak po vsakem vrhunskem dnevu pride dan potem. Naš dan potem je bil namenjen vrnitvi v Cusco. Samo, da smo imeli vlak šele popoldne. Kaj torej početi v kraju, ki ga podolgem in počez prehodiš v manj kot pol ure, pri čemer te ob tem ogovori vsaj tri ducate posla željnih gostincev? Prva možnost, ki se je zdela vabljiva, je bila, da si privoščimo kopanje v toplicah. Potem, ko smo sešteli stroške za nakup ali najem kopalne opreme ter vstopnino, je padla soglasna odločitev, da kopanje odpade. Druga možnost, ki smo jo našli na spletu, je bilo kopanje v lastnem znoju ob pešačenju do pol ure oddaljenega manjšega muzeja ob vznožju tistega brega, na katerem smo uživali dan prej. Za razliko od prvega, je bilo to kopanje zastonj, plačati je bilo treba le vstopnice za v muzej, stroškov s kopalno opremo pa nismo imeli. Tudi zares kopali se nismo, ker tako zelo vroče ni bilo, predvsem pa smo izkoristili vso razpoložljivo senco in te ni bilo malo. Vrh vsega pa smo ubrali tako zložen tempo, da ni bilo pretirane bojazni, da bi po nas tekli potoki znoja.

Izsek z enega od predstavitvenih panojev iz muzeja pod Machu Picchujem

Muzej z zvenečim imenom ‘Museo de Sitio Manuel Chávez Ballón’ ni ravno British Museum, bolj je spominjal na kakšen naš vaški etnografski muzej, vsaj po velikosti. Če drugega ne, si v takih vsaj lahko vse dovolj pozorno ogledaš. Torej smo si! Tako smo lahko že dan potem preverili, če nam ni morda naš vodič ‘prodajal megle’. Izkazalo se je, da ne in da je kar ustrezno poučen o tem, kako naj bi bilo zgrajeno mesto ter kako so ga odkrivali. V muzeju je poleg najdb iz različnih obdobij, ki so jih odkopali v naselju ali pa na poti imenovani ‘Camino Inca’, ki vodi do naselja, tudi slikovni prikaz načina gradnje naselja, ki se mi je, kot ljubiteljskemu graditelju, zdel še posebej zanimiv.

Delu Pelcije sicer ni bilo zanimivo več nič, ker je komaj čakal, da gremo od tod. Juliji pa se ni prav nič mudilo in poniknila je v manjšem botaničnem vrtu ob muzeju. Skozenj je šel tudi preostanek Pelcije, a precej ekspresno in ob posebne vrste poplesavanju, ki se mu reče, ‘otepaj se komarjev’. Teh je bilo namreč toliko, da kakšnega poglobljenega in navdihujočega opazovanja rastlinja v parku ni bilo mogoče prakticirati. Da bi se v umirjenem zelenju tropskega rastlinstva poduhovljeno prepustil svetosti prostora pod sanjskim Machu Picchujem, pa tudi ni bilo mogoče, razen seveda Juliji, ki ji meditacija in transcedentalnost nista tako tuji, kot nam ostalim.

Preostalo množico fotografij in nekaj video posnetkov si lahko ogledate, če kliknete tule!

[1] Približni prevod: »K vragu! Še eden, ki si izmišlja lažne novice! Dajte to Inka agencijo na črno listo skupaj s CNN, New York Times-om in drugimi lažnimi novičarji.«

[2] Naselbina je na nekaj več kot 13 stopinjah južne geografske širine, kar pomeni, da je nekoliko bliže južnemu povratniku kot ekvatorju.