Glede na to, da se nisem spustil s kolesom po ‘Cesti smrti’, mi na drugo mesto našega potovanja res ni težko postaviti nič drugega kot izlet na ‘Ujunijsko slanišče’. Čeprav je večina izleta minila v vožnjah skozi širjave tamkajšnjih puščav, pa smo se tudi nekajkrat ustavili, da so nam ‘prodali’ njihove najbolj razvpite turistične privlačnosti. Spretnosti pri ustvarjanju privlačnosti jim vsekakor ne manjka in tako lahko tudi zarjavele opuščene lokomotive in vagoni, ki so nekoč prevažali rudo do Tihega oceana, postanejo oblegana turistična zanimivost.
Pokopališče vlakov v neposredni bližini mesta Uyuni, ki je izhodišče za izlete v slano puščavo

Ampak, gremo lepo po vrsti. Po našem jutranjem prihodu v Uyuni, smo najprej poiskali pisarno agencije, pri kateri smo imeli kupljene karte za tridnevni izlet. Posebno težko je ni bilo najti, saj smo šli od postaje samo kakih sto metrov naprej in smo bili tam. Povrhu pa nas je na postajo prišla iskat prijazna uslužbenka. Agencija ima pisarno v vogalnem prostoru, obrnjenem z vhodom proti križišču. Malo naprej po ulici pa je, z ločenim vhodom z ulice, še čakalnica, kar se je izkazalo za nadvse priročno. V njej je namreč tudi stranišče in avtomat za vročo vodo. Da smo vročo vodo lahko spremenili v osvežilni napitek, so imeli v predalu tudi čajne in kavne vrečke.

Stranišče seveda ni v čakalnici, ampak v ločenem prostoru, v katerega se vstopa skozi vrata, v katerih je velika zastekljena odprtina, kar za stranišča ni ravno običajno. Avtomat za vročo vodo in čajne vrečke pa seveda niso v stranišču, ampak ob vhodu v čakalnico. Tako smo torej imeli na razpolago vse potrebno, da so lahko tekočine v telo vstopale in izstopale. Pa ne samo tekočine. Edina omejitev, ki nam je bila že dobro znana, je bila, nobenega papirja v školjko – romati mora v koš za smeti.

Pogled po ulici izpred naše čakalnice v Uyuniju; semaforji so bistveno sodobnejši kot naši, koliko so sploh potrebni, je pa drugo vprašanje

Sicer pa smo v čakalnici lahko videli, da jim spalnih vreč ne manjka. Na steni pa je bil velik zemljevid, kjer se je dalo videti, kako potekajo njihovi izleti. Imeli pa so tudi zloženke, ki so prav tako prikazovale, kaj se obišče na različno dolgih izletih. Čakalnica, ki smo jo imeli sprva skoraj sami zase, se je sčasoma napolnila z gosti za tri Landcruiserje. Precej pisana druščina od Mehičana, ki dela v Braziliji, Kanadčanke, ki ob vikendih kramlja s prijateljicami in z njimi pije vino, do vzgojiteljice predšolskih otrok iz Berlina, dveh Švicarjev in tako naprej. Do pol enajstih smo bili zbrani vsi. Potem nam je eden od vodičev razložil, kako in kam se potuje. Sledilo je nakladanje prtljage in ob enajstih smo bili pripravljeni za odhod. V našem Landcruiserju smo imeli v sprednji vrsti poleg šoferja še vodiča, v drugi je, poleg naju z Julijo, sedela še Berlinčanka, čisto zadaj, stisnjena, tako rekoč v prtljažniku, pa sta ždela Taj in Maša. Potem, ko je enega od Švicarjev zdelala višinska bolezen in so ga skupaj s prijateljem odpeljali nazaj v Uyuni, se je Berlinčanka preselila v drugo vozilo, tako da je imela Pelcija tako rekoč lastni prevoz.

Prva zanimivost, ki so nam jo pokazali na našem izletu, je pokopališče pozabljenih vlakov, ki se mu po špansko reče ‘Cementerio de trenes olvidados’. V času, ko so bile železnice še najsodobnejša oblika kopenskega prevoza, so ob koncu 19. stoletja tudi v teh odljudnih in neprijaznih, pustih krajih zgradili železniško progo. Puščava na tej planoti, obdana z andskimi vulkani, namreč skriva rudna bogastva, zaradi katerih se je prav tako ob koncu 19. stoletja med Čilom, Perujem in Bolivijo razvnela Pacifiška vojna, znana po najhujših vojnih spopadih na tej celini. Zmaga je pripadla Čilu. Bolivija pa je z izgubo ozemlja ob Tihem oceanu ostala brez lastnega dostopa do morja. V tistem času je bil najpomembnejši posel s solitrom. Ko je ta po veliki gospodarski krizi v tridesetih letih dvajsetega stoletja dokončno propadel, se je tudi potreba po železniškem prevozu precej zmanjšala.

Posnetek iz ene od lokomotiv na železniški odpad, ki so ga spremenili v neke vrste ‘Disneyland’ za odrasle

Tako je v neposredni bližini Uyunija za vse večne čase obstalo kar nekaj vlakovnih kompozicij iz 19. stoletja, za katere ni bilo več ne denarja za vzdrževanje in popravila, pa tudi dela ne. Tako se danes počasi pogrezajo v pesek, medtem ko jih najeda zob časa, ozirom rja, če smo natančni. Ampak privlačne so zaradi njihovega števila, predvsem pa, ker ni nikjer nikogar, ki bi turistom preprečeval, da plezajo v vagone ter lokomotive, po njih, med njimi in pod njimi. Slednjih sicer nisem videl, ampak gotovo se najdejo tudi taki čudaki, ki jim ni dovolj samo, da so v in na, ampak morajo tudi pod, da se fotografirajo, ali so fotografirani na sto in en možen način. Samo, da gredo potem, s še eno kljukico na svojem seznamu ‘obvezno videnega’, zadovoljni in zadovoljeni naprej.

Pravijo, da če se družiš z volkovi, potem moraš z njimi tudi tuliti. No, in če se družiš s turisti, potem si najprej rečeš: “Glej te zmešane turiste, kakšne neumnosti počnejo, le kako morejo!?” Potem pa greš in tudi sam narediš večino stvari, ki so jih naredili oni pred teboj, samo da z veliko večjo mero dostojanstva, poglobljenega doživljanja in razumevanja. Vsaj tako se ti zdi, oziroma se prepričuješ, da tako je, ker pač nočeš biti navaden turist, eden od množice brezimnih potrošnikov, ki hitijo od znamenitosti do znamenitosti, samo zato, da so bili tam, da so se tam ovekovečili in lahko vsem prijateljem na družabnih omrežjih vzbujajo zavist z objavami svojih trofejnih obiskov.

Tudi Pelcija je plezala po zarjaveli železnini, tudi Pelcija je iskala čim boljše kadre za posnetke, ki so nezadržno polnili spominske enote njenih pametnih telefonov in občasno tudi Tajevega fotoaparata. Tudi Pelcija je ‘instagramirala’ in prek tega ‘portala’ objavljala svoje najbolj izbrane posnetke na ‘fejsbuku’. Seveda se človek vpraša, kaj je na tem kupu zarjavelega železja, tako zanimivega, da so iz njega uspeli narediti turistično zanimivost. Morda je tako čarobno privlačna ujetost v času, ki je davno minil in se nikoli ne vrne!? Pa seveda zarjavele lupine nekoč mogočnih strojev, ki burijo domišljijo in pričarajo podobe sopihajočih lokomotiv in polno natovorjenih vagonov, ki počasi drsijo skozi puščavo na ono stran gorske verige h končni postaji daleč spodaj ob oceanu. Burijo seveda tistim, ki znajo in hočejo videti tudi kaj več, kot razkrije zgolj pogled ali fotografija.

Z veseljem bi napisal še kakih sedem ali osem poetičnih stavkov o tem vlakovnem odpadu, ampak nekako ne najdem več besed. Vse agencije in teh je, po besedah našega vodiča, v Uyuniju že vsaj devetdeset, pripeljejo svoje goste pogledat to zadnje počivališče vlakov iz predprejšnjega stoletja, bodisi na začetku, bodisi na koncu tridnevnega izleta. Tako je ob konicah tu turistov kot mravelj! K sreči je tudi vagonov in lokomotiv toliko, da se lahko razkropijo med njimi in vsak najde svoj košček kompozicije za čisto svoj ‘selfi’ oziroma samoposnetek.

(za več fotografij s Pokopališča vlakov klikni tule)

Ampak množica vlakov, ki nikamor več ne peljejo in so za vse večne čase obtičali v puščavskem pesku, nikakor ni bila vrhunec naših fotografskih in siceršnjih doživetij na tem izletu. Naša agencija izlete s tem obiskom začenja. Naslednji postanek pa je bil že na robu ‘Ujunijskega slanišča’. Ne vem sicer, če je slanišče čisto pravi strokovni izraz, vsekakor gre za slano puščavo, ki je nastala na kraju, kjer je pred nekaj desettisočletji bilo jezero, ki je kasneje razpadlo na več manjših. Nekatera so se ohranila do danes, za nekaterimi pa so ostala ‘slanišča’.

Tole, ki smo ga obiskali, danes v glavnem imenujejo kar po največjem kraju v njegovi bližini, Uyuniju. Njegovo bolj izvirno ime pa je ‘Salar de Tunupa’, ki ga ima po mogočnem, 5321 metrov visokem, vulkanskem vrhu, ki se iz slanišča dviga na njegovem severnem robu. V bistvu je slanišče še vedno neke vrste jezero, ki pa ga prekriva skorja iz soli. Ta je sestavljena iz kar enajstih plasti debeline od dveh do desetih metrov. Zgornja plast je debela deset metrov, tako da ni strahu, da bi številna, ne prav lahka vozila, ki drvijo križem kražem čez solno ravnico, predrla skorjo in izginila v slanici in blatu, na katerih ležijo omenjene plasti soli. In ko smo ravno pri ravnici. Ja, bolj ravno ravnico je na našem planetu nemogoče najti. Slanišče je veliko za dobre pol Slovenije, to je 10.582 kvadratnih kilometrov. Po daljši diagonali je od enega do drugega konca skoraj toliko kot sta narazen Ljubljana in Murska Sobota. Višinska razlika med najvišjo in najnižjo točko slanišča pa je manjša od enega metra, če gre verjeti Wikipediji. Kotanja, nad katero se nahaja slanišče, je globoka 120 metrov. Vodič nam je pokazal tudi eno od lukenj, skozi katere na površje prihaja slanica. V času deževne dobe, ko je dotok vode v kotanjo dovolj velik, se tako slanica razliva po površju slanišča in z izhlapevanjem tako nastane vsako leto nova, sveža plast soli, ki jo domačini ponekod zbirajo, pakirajo in prodajajo. Da je uporabna kot kuhinjska sol, ji morajo dodati še jod. V času sušnega obdobja se na slanišču nabere prah, tako da ima solna skorja nekakšne letnice, ki kažejo, koliko soli se je na novo nabralo v posameznem letu. Za jedilno sol izkoriščajo vedno zgolj najbolj svežo zgornjo plast soli.

Eden od naših Landcruiserjev na mestu, kjer iz globin na površje slanišča priteka slanica (za več fotografij klikni tule)

Na robu slanišča smo se ustavili v majhni vasici, kjer smo obiskali enega od tamkajšnjih ‘solinarjev’, da smo videli, kako se pakira sol. Vodič nam je ob tem obisku pokazal, kako solne bloke uporabljajo tudi za gradnjo hiš. Ti so kot naša opeka, samo da za gradnjo ne rabiš nobene malte. Samo zmočiš ploskve, ki se morajo držati skupaj in se med seboj zlepijo. V puščavi se taka gradnja še kar obnese. Pri nas bi bile take hiše že ob prvem resnem dežju precej načete. Od soli malo načeto in od nje vse belo je bilo tudi malo, tri ali štiriletno dekletce pri solinarju, ki smo ga obiskali in je bilo še najbolj hvaležen motiv malo bolj socialno navdahnjenih turističnih fotografov.

Solna deklica na lično zapakiranih vrečkah soli, ki njenim staršem omogočajo skromen zaslužek

Drugače pa je v vasici več stojnic z raznovrstnimi vabami za turiste, kot pa hiš. Prav tako smo se tu prvič srečali s plačljivimi stranišči, ki si zanesljivo ne zaslužijo tega imena. Ampak nekje človek mora opraviti potrebo. Cene so se gibale od dveh pa vse do petih bolivianov, kar pa je še vedno manj od evra. Mi smo za vsak evro dobili nekaj več kot sedem bolivianov. Glede na to, da me doma zelo jezi, da moram Petrolovcem plačevati za uporabo stranišča, če nočem s potrdilom, da sem pri njih opravljal eno od potreb, opraviti nakupa v njihovi ‘štacuni’, sem se v teh puščavskih krajih tolažil s tem, da morajo ljudje tu od nečesa vendarle živeti, pa četudi je to dajanje umazane ‘latrine’ v najem turistom, ki jih nekam tišči. Raje prispevam njim za preživetje, kot pa delničarjem Petrola za dividende.

Kot pove napis, je v tejle stavbi iz soli javno stranišče, kjer se lahko olajšaš za zgolj dva boliviana, oziroma približno četrt evra

S kokinimi listi za preganjanje višinske bolezni se je Pelcija že pred slaniščem oskrbela v eni od vaških trgovin na poti, tako da posebne potrebe po nakupovanju nismo imeli in smo se zadovoljili z ogledovanjem, medtem ko smo čakali na odhod naprej. Samo da nismo odšli, ampak oddrveli. Kako bi tudi ne, ko je bila pa pod kolesi idealna ravnina, oprijem dober, skoraj do koder je segel pogled, pa ni bilo ničesar. No, na obzorju je bilo videti obrise gora. Ponekod tudi samo posamično goro, ki je zaradi igre svetlobe lebdela v zraku. Sol se namreč belo blešči, saj odbija skoraj vso svetlobo, ki pade na njeno površino. Ker se del najbrž od kristalov na površini odbija v razne smeri potem robovi gora na obzorju izgubijo spodnji del. Če gre za osamljeno goro, se pa izgubi podlaga od roba do roba in gora lebdi v zraku. Tako so v zraku lebdeli otoki, dokler so bili dovolj daleč in šele ko smo se pripeljali bliže, so se spet dotaknili in s svojim vznožjem zlili z bleščečo solno ponjavo. Da nam na dolgi vožnji čez slano puščavo ne bi bilo dolgčas, so nam vso zadevo popestrili s tem, da so nam pripeljali kolesa, s katerimi smo potem lahko nekaj kilometrov po slanišču prevozili na lastni pogon, o čemer sem že pisal.

Postanek s ‘piknik’ kosilom smo imeli potem pod bleščečim puščavskim soncem v zaledju naših Landcruiserjev, parkiranih v bližini nekdanjega hotela iz soli. Tega je bilo treba zaradi prevelikega onesnaževanja, ki ga je povzročal med obratovanjem, zapreti in je zdaj ena od množično obiskovanih točk na slanišču. Nedaleč stran je še tako imenovani ‘Dakarski spomenik’. Pred časom so iz varnostnih razlogov reli Dakar preselili in tako zdaj poteka po Južni Ameriki. Očitno so dirkali (in morda še vedno) tudi po tem slanišču, zato so tu postavili veliko skulpturo iz blokov soli in jo poimenovali po tem tekmovanju.

Trije pripadniki Pelcije pozirajo pred ‘Dakarskim spomenikom’; v ozadju pa so andski štiri- in pettisočaki v zaledju Uyunija (za več fotografij klikni tule)

Po kosilu smo oddrveli naprej in ker gre pot po neskončni ravnici dokaj hitro ‘od koles’ nas je bilo treba turiste nekako zamotiti, da bi ne bili prehitro na drugem koncu neskončnosti, ki se po nekaj urah vožnje izkaže za še kako končno. V arzenalu našega vodiča so bile temu namenjene plastične figure dinozavra, mišičnjaka in tako naprej. Za te se je izkazalo, da imajo ključno vlogo v fotografskem postanku sredi slanišča. Vodič nam je pokazal nekaj trikov, s pomočjo katerih dober decimeter visok dinozaver naenkrat postane velikanska pošast! Zverina, nekajkrat višja od turistov, ki bežijo pred njo. Turiste se da z nekaj spretnosti postaviti celo na ležečo steklenico. Lahko pa sestra naredi stojo na bratovi dlani, kar sta na primer izvedla Maša in Taj. Samo prav je treba odmeriti razdalje pa nastanejo najbolj neverjetne kompozicije, ki si jih lahko zamisliš. Vsekakor je vse to mogoče le na brezmejni, bleščeči solni planjavi, ki jo obroblja globoka sinjina neba.

‘Behind the scene’, oziroma za prizoriščem, kot se temu reče …

Kot je bilo videti, so udeleženci nadvse uživali v sproščenem ‘fotkanju’ in ‘martinčkanju’ na popoldanskem puščavskem soncu. Ponudniki turističnih storitev tu očitno obvladajo svoj posel in so pravočasno dojeli, da je pri sodobnih turistih največ vreden dober posnetek, ki bo požel čim več odobravanja v spletni skupnosti in dobil največ všečkov na družabnih, oziroma družbenih omrežjih na spletu. Prepletanje sveta materialne resničnosti s svetom navidezne, postaja vse bolj vseprisotno in pametni telefoni najbolj priljubljeni medij za mešanje ene in druge.

Takole pa je videti končna ‘scena’ (za več fotografij klikni tule)

Tudi Pelcija ni imuna, ne mlajši, ne starejši del, razlika je predvsem v uspešnosti obvladovanja. Tu je več kot očitna prednost pri mlajšem delu. Ta je tudi najbolj navdušeno prešteval všečke, ki so se lepili na posnetke, saj so iz dneva v dan postajali vse bolj eksotični.

Prvi dan na slanišču se je fotografsko stopnjeval od fotografiranja s priročnimi pripomočki za usvtarjanje optičnih prevar, k poznopopoldanskim posnetkom na naslednji točki ogleda. Ta točka je bil otok ‘Incahuasi’, kar pomeni inkovska hiša. Na otoku je manjši muzejček, čez otoček pa je speljana sprehajalna pot, ki ob šestdeset metrih višinske razlike in podlagi, ki znaša več kot tri tisočake in pol, nikakor ni majhen zalogaj. Ampak pretirano zahteven pa tudi ne. Razgledi, ki jih ponuja, pa so enkratni. Otok je čez in čez porasel s kaktusi. Ves čas me je po malem skrbelo, da se ne bom kje, namesto za skalo, prijel za kakšno od teh bodečih rastlin.

Pogled z otoka Incahuasi čez ‘Ujunijsko slanišče’

Otoki, ki gledajo iz slanišča, so vulkanskega izvora. Ker pa jih je prekrivalo jezero, so na njih tudi korale. To jim daje poseben čar, poleg tega seveda, da daleč naokoli ni nikakršnega življenja, medtem ko so otoki kot oaze v puščavi, pa čeprav uspeva na njih le sušoljubno rastje. Od živali pa tu živijo hrošči in metulji, ki so že kar med večjimi, če ne celo največjimi, ki naseljujejo te redke, življenju naklonjene, prostore sredi mrtve beline. Priložnosti za odlične posnetke je bilo tudi tu dovolj, še posebej, ker je bilo sonce že precej nizko nad obzorjem.

Taj na vrhu Incahuasija (za več fotografij klikni tule)

Veliki foto-finale pa je nastopil zvečer. Pripeljali so nas na rob slanišča, ki ga preplavlja nekaj centimetrov vode, tako da se površina pod zahajajočim soncem sveti kot ogledalo in lepših sončnih zahodov kot tu, najbrž ni mogoče videti nikjer drugje na svetu. Naš vodič, ki ima očitno ogromno izkušenj, pa tudi veselja s fotografiranjem in so mu takile sončni zahodi dokaj vsakdanja stvar, je poskrbel za to, da smo fotografirali in bili fotografirani v pravem trenutku na pravem mestu in v pravem položaju, da sta bila zahajajoče sonce in z vodnim filtrom prekrita slana površina optimalno izkoriščena za dih jemajoče posnetke – v smislu “ko sosedovi obmolknejo”! Skratka za posnetke, ki vzbujajo nezadržno občudovanje pri enih in zavist pri drugih. Zase lahko napišem, da se nisem do te mere ukvarjal samo s polnjenjem tehničnega spomina, ampak sem si vzel čas tudi za uživanje v pogledih, pri katerih med zahodnim obzorjem in mojimi očmi ni bilo nobene naprave za lovljenje ‘pikslov’ in ustvarjanje digitalnih spominov. Zanimivo pa je bilo gledati tudi ostale turiste, ki so capljali po vodi in iskali najboljši položaj za svoje posnetke sonca, izginjajočega za obzorjem na drugi strani ogromnega temnega ogledala.

Sončni zahod na ‘Ujunijskem slanišču’ (za več fotografij klikni tule)

S sončnim zahodom smo se tudi poslovili od slanišča in naslednja dva dneva smo se prevažali po bolj kot ne kamniti puščavi, oziroma polpuščavi, saj je marsikje iz kamnitih tal poganjalo rastlinje, ki omogoča, da tu lahko preživijo ‘vikunje’, čeprav so razmere tu vse prej kot prijazne. Omenjene živali sodijo v isto skupino kot lame, le da živijo prosto in torej niso domače živali. Ker pa je njihova volna zelo dragocena, jih domačini lovijo! Predvidevam, da zato, da jih ostrižejo in potem spustijo, ker je sicer lov nanje prepovedan.

Sicer pa nas je drugega dne naša pot vodila od lagune do lagune, pod vrhovi ugaslih vulkanov in tudi mimo enega na meji s Čilom, ki je občasno še aktiven. Vmes smo si spet vzeli čas za fotgrafiranje na železniških tirih. Če delaš posnetek neposredno s tira in je tisti, ki ga fotografiraš na tiru, je rezultat presenetljiv, in nemogoče je uganiti, kako je bil posnetek narejen. Ker v ospredju posnetka prevladuje široka, bleščeča se površina tračnice, izgleda kot da fotografirani stoji na ledeni ploskvi in ne na tračnici.

Supermož, ki je ravnokar pristal na tračnici proge, ki je mimo vulkana v ozadju speljana v Čile, k Tihemu oceanu (za dodatni fotografiji od tu klikni tule)

Lagune, ki smo jih obiskali so lepe same po sebi, posebna zanimivost, ki so nam jo želeli pokazati, pa so plamenci. Sprva smo videli le sem in tja kakšnega, pri Rdeči laguni pa jih je bilo potem več kot dovolj, da smo s posnetki spet lahko polnili telefone in sem in tja tudi kakšen fotoaparat. Poleg plamencev je bilo privlačno tudi gorato ozadje z vulkanskimi vrhovi. Skratka, tudi drugi dan izleta nam ni bilo prizanešeno s prekrasnimi pogledi in razgledi, ki so v puščavi in na tej nadmosrski višini enkratni tudi zaradi svetlobe, ki je tu nekaj posebnega. Tak je bil vsaj moj občutek, ko sem hodil ob obali Rdeče lagune z jatami plamencev.
Plamenci med prehranjevanjem v ‘restavraciji Slana laguna’, na pijačo, se pravi neslano vodo, morajo kar precej daleč, ker v tem ‘lokalu’ pijače, žal, ne strežejo

Vmes smo se drugega dne med pohajkovanjem po puščavskih območjih na višinah okrog 4500 metrov ustavili tudi v puščavi Siloli, da smo si ogledali zanimive kamnite ‘skulpture’, ki so razstavljene na peščeni površini. Njihov avtor je seveda akademski kipar veter, tehnika obdelave pa peskanje. Najbolj razvpit je sedemmetrski ‘kip’ drevesa, ki na drevo spominja zgolj zato, ker je spodnji del te obrušene skale iz peščenjaka zelo ozek, potem pa se proti vrhu krošnjasto razširi. Skratka, tako kot nas vodiči v naših jamah pripravijo do tega, da z nekaj domišljije v kapnikih vidimo podobe medvedov, zajcev, zaves in špagetov, tako so si tule zamislili, da gre za podobo kamnitega drevesa in zdaj ga pač turisti od vsepovsod fotografirajo kot ‘árbol de piedra’, ‘stone tree’ ali pa ‘kamnito drevo’, pač odvisno od tega, kateri jezik uporabljajo.

Eden lepših pogledov na lagune z zasneženimi, andskimi, vulkanskimi vrhovi v ozadju (za več posnetkov lagun klikni tule)

Maša v najboljšem možnem položaju za občudovanje puščavskega neba

Medtem, ko so se nekateri navdušenci zagnano podali v plezanje na tiste večje od, iz peska štrlečih, skalnih gmot, se je Maša, rahlo naveličana dolge vožnje po puščavi, vrgla v znak na pesek in namesto okoliških skal, občudovala sinje nebo.

Plezal tudi jaz nisem, sem se pa odpravil po peščenih sipinah do inkovskega stranišča – to je stranišče v naravi – saj je tisto, ki je bilo sicer namenjeno opravljanju takih in drugačnih potreb, že na daleč tako zaudarjalo, da se mu je bilo bolje izogniti v velikem loku. Če imaš na voljo vsaj nekaj časa, potem v puščavi res ni težko najti potrebne intime, v kateri lahko sprostiš pritisk v mehurju in se potem olajšan vrneš nazaj v skupino, s katero potuješ.

Skupina si je pred odhodom zamislila še malo ‘športanja’, saj so si mladci zadali za nalogo, da se bodo postavljali z dviganjem trupa na ravno prav visokem skalnem previsu, ki je omogočal, da si se lahko prijel in potem z rokami dvigoval. Zabave je bilo konec, ko je prišel Taj in se meni nič tebi nič dvignil deset ali petnajstkrat, kar je nekako vzelo veselje ostalim, da bi se še naprej trudili. Mene je sicer mikalo pokazati, koliko zmoremo seniorji, ampak sem se zadržal, čeprav mi je zdaj malo žal, da se ne morem pohvaliti s tem, kolikokrat sem se uspel dvigniti na skoraj 4600 metrih nad morjem. Sicer je bila pa že čisto običajna hoja na tej višini povsem soli den dosežek.

Kamnito drevo, strokovno rezultat vetrne erozije, bolj poetično pa kip, ki ga je s pomočjo peska izklesal veter (za več fotografij klikni tule)

Ampak kot se za zaključek dneva spodobi, je moral tudi drugega dne tik pred njegovim koncem in že potem, ko je sonce izginilo za obzorjem, slediti višek, vsaj kar se nadmorske višine tiče. Vzpeli smo se vse do 4900 metrov, tako visoko sem se do zdaj uspel povzpeti samo z letali, ki potem sicer letijo na tistih 11.000 metrih, ampak semle so me pripeljali z Landcruiserjem, ki ni imel niti kril niti pilota in tudi letel ni. Tega si iskreno rečeno nihče niti želel ni, ker bi lahko letel samo v kakšen prepad, teh pa na naši poti ni bilo, če pa bi bili, bi bila zadnja stvar, na katero bi pomislil ta, da si želim vanj poleteti s čimerkoli. Ampak z Landcruiserjem smo tudi brez kril in letenja nekako prilezli na omenjeno višino in kakih 50 metrov niže od najvišje dosežene višine se je iz tal pošteno kadilo, veter pa je ta dim krivil k tlom in ga odnašal. Para in drugi plini, ki uhajajo iz zemeljske notranjosti, so posledica nekdanjega vulkanizma. Prišli smo si namreč pogledat geotermalno območje, ki ga imenujujejo ‘Mañana del Sol’ oziroma ‘Sončno jutro’! Turistom zadevo ‘prodajajo’ za gejzirje, čeprav gre bolj za kotanje z vrelim blatom, iz katerega potem uhajajo velike količine pare in različnih plinov in kraju, kjer se to dogaja, se reče ‘fumarola’. Če prevladujejo žvepleni plini potem je pa to ‘solfatara’. Ker se kakšnega vonja po gnilih jajcih ne spomnim, bo za to, kar smo videli, izraz fumarola čisto pravšnji. Se pravi, da nisem prav nič zgrešil, ko sem takoj na začetku omenil dim, saj beseda ‘fumo’, v korenu besede ‘fumarola’, v latinščini pomeni ‘dim’. V mrazu in vetru smo si ta dim iz večih kotanj, ki so na tem območju, naglo ogledali, posneli in fotografirali z vseh strani, potem pa se hitro vrnili v varno zavetje Landcruiserjev ter se spustili nekoliko niže do toplic Polques, kjer smo prenočili.
Kjer je dim je tudi ogenj, kjer so fumarole, je tudi lava, no vsaj nekoč je tule bruhala, zdaj se vulkanom tu le še malo ‘spahuje’ in jim takole uhaja le še dim, bruhajo pa k sreči ne (za ogled video posnetkov klikni tule)

Naslednjega dne so se naše vrste spet razredčile, kajti nekateri, ki so šli skupaj z nami na izlet z agencijo ‘Quechua Connection 4WD’ so si izbrali za zaključek izleta mejni prehod s Čilom in so se odpravili naprej v čilski San Pedro de Atacama. Tako kot število turistov, se je tretjega dne zmanjšalo tudi število res zanimivih privlačnosti in vse je bilo že precej v slogu vračanja. Ampak čisto brez dih jemajočih pogledov tudi tega dne nismo ostali. Zelo slikovita je bila takoj zjutraj ‘Dalíjeva puščava’. S slavnim slikarjem je povezana zgolj s tem, da precej vesoljska pokrajina, v številnih odtenkih rdečerjave barve, menda spominja na njegove slike. Ob tem je treba povedati, da Salvador Dalí tu ni bil nikoli in za te kraje sploh vedel ni, kaj šele da bi vedel kako izgledajo. Da mu je bila njih podoba prenešena na kakšen transcedentalen način tudi ne verjamem, sem pa precej prepričan, da so bile tudi tule na delu iste sile kot pri prepoznavanju podob medvedov v kapnikih in dreves v obrušenih skalah, ki štrlijo iz peska, skratka, sile človeške domišljije. Ampak prizori, ki smo jih videli, niso bili zato nič manj očarljivi. Ker pa ne gledamo zgolj z očmi, je pomemben tudi duh kraja in ko s krajem povežemo neko informacijo, ki ga povezuje z nečim, kar nam je poznano od prej, ga naenkrat vidimo v povsem drugi luči. Žal Dalíjeve umetnosti ne poznam do te mere, da bi lahko presodil, koliko je videna pokrajina res podobna temu, kar je naslikal, koliko pa gre za domišljijo tistih, ki so puščavo poimenovali po njem. A ne glede na to, je z eno besedo – čudovita. Res je videti nadrealistično, kot podoba namišljene pokrajine, ki je nastala v umetnikovi domišljiji in je tu prelita v naravo namesto na slikarsko platno.

Dalíjeva puščava

Skalni breg mokrišča v dolini v bližini naselja Villamar

Precej drugačna, a prav tako vredna omembe je bila tudi pokrajina v bližini kraja Villamar, kjer smo imeli kosilo. Slednje sicer ni bilo tako, da bi mi prav dolgo ostalo v spominu, pravzaprav niti do naslednjega obroka ne. Nasprotno pa je bila pokrajina ob vodi, ki se tu steka izpod pettisočakov v nekaj deset metrov široko dolino, še ena od podob, ki se vtisnejo globoko v spomin. Po ozki kamniti poti smo se med skalnimi stenami prebili skozi skalni rob doline in se nato peš odpravili preko mokrišča na drugo stran, kjer smo se povzpeli na nekaj deset metrov visok skalni breg, ki se je z roba doline dvigal tako rekoč navpično, a je imel več vrzeli, skozi katere je mogoče brez plezalnega znanja in opreme priti prav na vrh, od koder se potem odpre prekrasen pogled na dolino. Ta je s svojo živo zeleno barvo barjanske trave, na kateri se pasejo lame ter ojezerjenimi površinami, ki se svetijo v soncu, v živem kontrastu z rjavo-rumenim skalnim obrobjem in okoliško pustinjo. Človek bi kar obsedel na skalnem robu nekaj nadstropij nad zeleno ravnico in se predajal čistemu užitku, ki ga daje mir, mogoč samo na stotine kilometrov proč od ‘ponorelega sveta’ s pogledom na brsteče življenje sredi puščave, ki ga omogoča čista tekoča voda, ki se steka z okoliških vrhov.

Lisica, ki se je dolgo nastavljala objektivom, ali pa je morda čakala, da od turistov dobi kakšen priboljšek

Pri tem ne gre pozabiti, da je to še vedno na štiri tisoč metrih, voda pa se od tod steka proti ‘Ujunijskemu slanišču’, ki ga doseže po nekaj sto metrov spusta in kakih dvesto kilometrih vijuganja skozi puščavo. Doseže ga, kadar je vode dovolj, drugače prej izhlapi in se izgubi v pesku. Sveža zelenina dolinskega dna pri naselju Villamar pa daje slutiti, da je tu vode dovolj vse leto.

Med vzpenjanjem na skalni breg doline smo videli, da, poleg rastlinja in lam, tu ne manjka niti divjih živali – med skalovjem smo namreč lahko opazovali zajce, ki za razliko od naših še vedno premorejo rep. Verjetno njihov praprednik ni nastopal v nobeni taki pravljici, kjer bi mu tisti, ki so ga lovili, utrgali rep. Ali pa je mogoče, da imajo rep zato, ker so samo podobni zajcem, so pa dejansko ‘viskače’ in sodijo v isto družino kot činčile. Če imajo tako ime, ker visoko skačejo, si pa ne bi upal trditi, ker tega nisem videl, predvsem pa se v izvirniku imenujejo ‘viscacha’, kar s skakanjem najbrž nima nikakršne zveze.

Sicer pa velja v zvezi z živalmi, ki smo jih videli na poti, omeniti še lisico, ki nam je prekrižala pot na eni od naših puščavskih voženj. Seveda smo se ustavili v njeni bližini in prav nič ni bilo videti, da bi se nas bala. Mi smo snemali in fotografirali, ona pa je pozirala kot kakšna manekenka, ali pa je morda samo čakala, da od nas dobi kakšen priboljšek. V puščavi se mora najbrž kar pošteno potruditi za vsak obrok in če lahko od turistov dobi kaj takole za vmes, je to več kot dobrodošlo. Ampak od nas ni dobila nič in se je tako, malo razočarano, odpravila naprej, mi pa tudi. To je bilo, kar se živalskega sveta tiče, poleg že omenjenih plamencev in vikuñ, v glavnem vse. Prav tako mislim, da sem bolj kot ne obdelal tudi vse zanimivosti, ki so nam popestrile izlet v puščavski svet skrajnega juga Bolivije ob meji s Čilom na eni in Argentino na drugi strani.