Viña je po slovensko vinograd, se pravi, da se mesto imenuje po vinogradu ob morju. Meni se zdi kot neke vrste Portorož, samo da je kraj mnogo, mnogo večji. Prebivalcev ima toliko kot Ljubljana in Maribor skupaj. Tudi hoteli so v Viñi precej večji, predvsem pa jih je veliko več. Podobnost s Portorožem je tudi v tem, da imajo tudi v Viñi igralnico. Prav ta je bila prvi razlog, zaradi katerega je moj bratranec Guri štiri pripadnike Pelcije strpal na zadnji sedež svojega avta. On igralnico obišče vsakič, ko je v Viñi, čeprav menda ne igra, ker se mu zdi zasluženi denar preveč trdo prigaran, da bi ga puščal v igralnici. Ampak kadar pride, za obisk nameni približno deset dolarjev in ko to zapravi, odide. No, ob našem obisku ni šlo tako hitro. Obisku namenjene denarce je na enem od neštetih avtomatov zelo na hitro podeseteril in nato razdelil denar še vsem ostalim, da so lahko poskusili srečo. Edino jaz sem trden kot skala vztrajal pri popolni abstinenci in se tudi igram na srečo brez nadaljnjega odrekel. Raje sem samo opazoval. Pa ne samo naših, ampak predvsem goste, med katerimi je bilo po mojem občutku več žensk kot moških. Že zgolj po pogledih, povsem osredotočenih na barvite zaslone, pogledov, iz katerih se je dalo razbrati svojevrstno zamaknjenost, sem dobil občutek, da do konca zasvojene ‘igralniške dame’ v te ‘molzne aparate’ zmečejo ves denar, ki ga premorejo, če ne celo več. Gurijev razdeljeni dobitek so avtomati kar hitro požrli, kar pomeni, da so trije člani Pelcije precej neuspešno preskušali svojo srečo, četrti pa je bil o rezultatu že vnaprej tako prepričan, da mu v praksi sploh ni bilo treba preverjati, kdo se na koncu zadnji smeje – igralnica ali igralci! Čeprav je moj bratranec dokazal, da obstajajo tudi igralci, ki igralnico zapustijo z več denarja, kot so ga imeli, ko so vstopili. Redkim to uspe, oziroma, vsakemu, ki redno igra, to včasih uspe in ravno tak dobitek jih vedno znova zvabi nazaj. Ponavadi seveda izgubit. Ampak vsak nov poraz prebolijo v upanju, da bodo naslednjič, vse priigrali nazaj. Ko potem po številnih bolečih izgubah spet pride dobitek, so izgube povsem pozabljene. Veliko računovodskega znanja res ni treba, da ti je jasno, da igranje na avtomatih ali ruleti ne more biti posel, ki bi igralcem prinašal pozitiven rezultat. Ampak ker upanje umre zadnje, igralnicam posel cveti, igralcem pa cvetijo žepi in denarnice, iz katerih frči denar, kot listje z drevesa v jesenskem viharju.
Viño si je malo bolj podrobno ogledal le Taj, ki se je vračal nekoliko kasneje z lastnikom hostla, v katerem smo prenočili (za več fotografij klikni tule)
Sicer pa mi v Viñi, kaj dosti več od tega kot to, da smo v njej enkrat prespali in enkrat igrali, nismo počeli. Pa bi lahko tudi nakupovali, saj so tam menda velika in lepa nakupovalna središča in glej ga zlomka, podobno kot pri nas, tudi pri njih ta uspevajo tam, kjer je industriji že pred časom spodletelo in so za njo ostala velika neizkoriščena zemljišča in zapuščeni objekti. Ampak nakupovali nismo. Tudi želje in časa nismo imeli za to. Ker tudi z načrti mojega bratranca nismo bili seznanjeni, se je naše nakupovanje, se pravi moje in Julijino, končalo v najbližji trgovini, ki je bila manjša od polovice naše dnevne sobe. Tam sva nakupila nekaj sestavin za sendviče, da nam zvečer ne bi bilo treba spet s podzemeljsko ali s taksijem do najbližje dostojne restavracije, ker v okolici našega prenočišča ni bilo ničesar, razen stanovanjskih stavb in sem in tja kakšne žepne trgovinice. Na koncu se je izkazalo, da je bilo še to nakupovanje odveč, ker nas je Guri naložil na zadnji sedež in nas peljal tudi na večerjo.
Stavba poveljstva čilske armade v Valparaisu na glavnem mestnem trgu Plaza Sotomayor
Ampak ne v Viñi, temveč v Valparaisu. Tam smo sicer šli tudi na kosilo, ko Gurija in njegove Alejandre še ni bilo in je bila za nas zadolžena Alejandrina šestnajstletna hči. Kot geograf sem ji malo pomagal, da nas je uspešno pripeljala do postaje nadzemeljskega ‘metroja’. S tem smo se pripeljali do središča Vaparaisa, kjer je tako ali tako zadnja postaja, oziroma prva, ko se vračaš. Ker je bil ob prihodu v Valparaiso že čas kosila in so za to vedeli tudi naši želodci, ki so se začeli oglašati, je bila naslednja naloga, najti primerno restavracijo. Najprej smo malo tavali po središču sem in tja. Naša mlada vodička je preverjala malo pri Pelciji, kakšne so želje, malo pri ‘stričku Googlu’, kakšna je ponudba, a nekako ni kazalo na to, da bo na ta način prišlo do uskladitve. Zato sem kot starosta skupine vzel stvari v svoje roke in ročno preveril meni in cenik pri italijanski restavraciji, ki je izgledala zelo dostojno ter na hitro odločil, da je to kraj, kjer bomo jedli. Nisem pa vedel, da sem s tem v precej neprijeten položaj spravil mladenko, ki ji je bilo naročeno, da nas mora peljati na kosilo. Za ta namen je dobila tudi ustrezna proračunska sredstva, a ker ni vedela kakšne so v restavraciji cene, je bila v velikih skrbeh, če je denarja, ki ji ga je za to dal Guri, dovolj, da bo lahko plačala. Njena skrb je bila odveč, ker sem na koncu tako ali tako jaz potegnil iz denarnice debetno kartico in plačal, kar smo pojedli in popili. Ampak tudi to je bila za punco po svoje frustracija, ker sem porušil Gurijeve načrte, saj kot gostitelj ni mogel do konca izkazati svoje gostoljubnosti, ona pa ni mogla izpolniti tega, kar ji je bilo naročeno.
Pogled na pristanišče čez Plaza Sotomayor, ob keterega robu stoji v stari obod oblečena stavba s stekleno fasado – posnetek je narejen z zgornje postaje vzpenjače, ki smo jo odkrili ob našem prvem ogledu mestnega središča Valparaisa
Po kosilu smo imeli čas za ogled mesta, a kaj ko nismo vedeli, kaj bi radi videli. Prišli smo nepripravljeni, saj smo za izlet izvedeli tik pred zdajci. Jaz sem se leta 2011, ko je bila v Santiagu Regionalna konferenca, udeležil ekskurzije, na kateri smo obiskali tudi Valparaiso. Spomnil sem se, da smo se po mestu vozili z muzejskim trolejbusom, da smo se peljali s prav tako staro vzpenjačo in da smo si ogledali hišo nobelovca Pabla Nerude. Ampak, kako karkoli od tega najti, je bilo drugo vprašanje.
Vzpenjača, ki sem se je spomnil iz leta 2011, pa smo jo z Gurijevo in Alejandrino pomočjo našli šele drugega dne našega obiska v Valparaisu – ostala je taka, kot sem jo imel v spominu
Najprej smo šli torej na sladoled in na zastonjski oddaljeni dostop do svetovnega spleta. Ampak naj sem še tako brskal in meril, Nerudova hiša ni bila v peš-dosegu, za vzpenjačo je pa kazalo, da je čisto blizu. Res je bila blizu, a ker nikakor nismo našli vstopne postaje, smo pač vprašali mimoidoče in šli v smeri, kamor so pokazali ter še naprej in še naprej in navzgor in prišli do vstopne postaje. Ampak ne do spodnje, temveč do zgornje. Se pravi, da smo peš opravili pot, ki bi nam jo naj vzpenjača prihranila. Kje je spodnja postaja, smo lahko izvedeli samo na en način. Tako, da smo se od zgoraj peljali dol. Jaz sem bil malo razočaran, ker ni več vozila tista stara vzpenjača, pri kateri si na tleh med špranjami lahko videl tračnice in tisto, kar je med njimi. Mislil sem si, da so v teh šestih letih, kar me ni bilo, zamenjali kabino. Ampak sem mislil narobe, ker sem naslednji dan ob obisku z Gurijem in Alejandro ugotovil, da v mestu ni le ena vzpenjača, temveč da jih je cel niz. Tako smo se uspeli peljati tudi s tisto, ki sem jo imel v spominu. Pri tej je na zgornji ploščadi tudi lep pogled na pristanišče.
Paviljon ob zgornji postaji vzpenjače, ki mi je ostala v spominu iz leta 2011
Prav pristanišče je najpomembnejša stvar v mestu. Še posebno v 19. stoletju je mesto zaradi njega doživljalo svoj razcvet. Tu so se ustavljale in se oskrbovale ladje, ki so plule iz pristanišč na atlantskih obalah Amerike v pristanišča na tihooceanski strani. Po odprtju Panamskega prekopa leta 1914 pa je plovba skozi ozko in često vetrovno Magellanovo ožino na skrajnem jugu celine v večini primerov postala odveč in Valparaiso je izgubil velik del svojega mednarodnega pomena. Še vedno pa je ostal izjemno pomebno vojaško in trgovsko pristanišče za Čile.
Pogled iz paviljona ob zgornji postaji vzpenjače na pristanišče v Valparaisu
Naj se od pristanišča vrnem nazaj k vzpenjačam, čeprav nikoli niso imele kakšnega velikega mednarodnega prometnega pomena. Alejandra nas je namreč peljala še na eno prav posebno, ki se začne s predorom, potem se z dvigalom iz podzemlja pelješ v stolp, iz katerega potem vodi most do ulice na griču, ki je kakih deset ali kvečjemu dvajset metrov nad višino vstopne točke. Ampak kot smo včasih rekli, »Čez ‘komod’, ga ni!«. Bolje se je vozit za plačilo, kot pa hodit navkreber zastonj. Ta vzpenjača, oziroma to dvigalo pripelje v že precej revne in s tem tudi, za turiste nevarne, predele. Na to nas je prijazno opozoril eden od domačinov, ki nam je priporočil, naj ne hodimo naprej, predvsem pa ne v stranske ulice, ker ni varno.
Pisane ulice starega mestnega jedra, tudi zato, ker so predvsem zapuščene stavbe čez in čez prekrite z grafiti
Taka varnostna opozorila so precej vsakdanja stvar. Prejšnji popoldan, ko smo se, po vožnji z vzpenjačo dol, podali na ogled starega mestnega jedra, smo naleteli na mladeniča in dve mladenki, ki so delili listke z navodili, kako ravnati v primeru potresa. V mestih ob oceanski obali se je v primeru potresa treba takoj zateči na varno višino zaradi popotresnih valov. Poleg tega pa mladenič in mladenki turistom delijo še druge koristne informacije in so tako rekoč gibljiva turistična pisarna, ki jo plačujejo občinske oblasti. Tudi oni so nam razložili, do kam je varno iti in kaj se splača pogledati. Ravno ko so nam razlagali o ‘varnostnih tveganjih’, je do nas prikolovratil klošar, ki je, videč turiste, na vsak način želel priti do kakšnega drobiža. Drugače se ni dal odgnati, kot da je mladec iz turistične patrulje potegnil iz žepa denarnico in mu dal za pivo, vino ali kaj drugega opojnega, kar fante in možakarje z ulice drži pokonci. Mi pa smo bili rešeni pred njim. Res prijazna gesta.
Stolp, vrhu katerega je izstop iz dvigala Polanco
Taj, Alejandra, Julija in Maša v predoru, ki vodi do spodnje postaje dvigala Polanco
Staro mestno jedro Valparaisa je sicer še ena od znamenitosti, ki je na UNESCO-vem seznamu svetovne kulturne dediščine, ki smo jo skoraj nevede obiskali. Ampak kar smo videli, je bilo precej žalostno. Od nekdanjega blišča in lepote, so marsikje ostale zgolj še lupine, oziroma zunanje stene, brez oken, streh, vmesnih nadstropij … Pri nas smo zgroženi že, če na kakšnem spomeniku lokalnega pomena odpada omet, tule pa na veliko propada svetovna dediščina, pa nič. Morda malo pretiravam, a škrbine v mestnem tkivu so name zagotovo naredile večji vtis, kot številne ostale, kolikor toliko dobro ohranjene stavbe.
Tole je ena od stranskih uličic, kakršnih je ob spustu s Polanca polno, sprehajanje po njih pa turistom močno odsvetujejo
Tole je pa valparaiški peglezen – očitno so imeli tudi enega svojega Plečnika, ki je tako kot naš prišel na idejo, kako zapolniti prostor med ulicama, ki se sekata pod tako ostrim kotom
Mestne ulice starega jedra smo ponovno obdelali v nočnem času, po večerji, na katero nas je peljal Guri. Julija je v medli svetlobi uličnih svetilk navdušeno odkrivala novodobne ‘freske’, ki so jih ‘grafitarji’ nasprejali na stene stavb ene od ulic, kjer je ponoči nadvse živahno, saj pred vsako drugo hišo najdeš gručo mladih ljudi, ki klepetajo, se hahljajo, zabavajo in predvsem pijejo. Meni bi bilo sicer dovolj, da bi se z začetka ulice s pogledom sprehodil do zgornjega konca in nazaj, potem pa v avto in spat. Ampak z Gurijem to ne gre. Morali smo ulico premeriti od spodaj navzgor in nazaj, lepo počasi in s premislekom.
Napis na stavbi naproša mimoidoče naj pomagajo čuvati svetovno dediščino in naj ne odmetavajo smeti – ampak stavba nima strehe – ostal je le še obod, poslikan z grafiti, smeti so ob tem zanemarljiv problem
Restavracija Cinzano, kjer moraš med večerjo med drugim tudi ploskati v ritmu glasbe
Ko je že kazalo, da končno lahko gremo na naš zadnji sedež, se je izkazalo, da Julije še ni, ker je še zbirala dokumentacijo za ‘dosje’ z delovnim naslovom ‘Nočni portreti grafitov iz Valparaisa’. Ko smo jo končno dočakali in se uspešno zbasali na zadnji sedež, pa nismo šli spat, ampak na najlepšo razgledno točko v mestu, s katere se vsled noči, v glavnem ni kaj dosti videlo, smo si pa predstavljali, da mora biti podnevi res zelo lepo. Juliji se je sicer zdelo, da ob tem nočnem ogledu mesta nisem pokazal zadosti navdušenja, predvsem pa ne toliko, da bi z njim poplačal ves trud, ki ga je v to, da bi nam bilo lepo in bi iz mesta odnesli čim lepše spomine, vložil Guri. Ampak kaj morem, če pa bratranec živi v prepričanju, da je to, kar navdušuje njega, tisto kar je všeč tudi vsem drugim. Meni bi čisto zadoščalo, da gremo samo na večerjo in si mesto ogledujemo naslednji dan, sveži in spočiti. Ampak svež in spočit in podnevi, pač ne moreš občutiti, kako to mesto živi in diha ponoči. Za nazaj sem tako čisto hvaležen Guriju za to doživetje, čeprav je bilo takrat nekoliko naporno, še posebej, ker sem vedel, da nas po vsem, kar v mestu počnemo, čaka še naporno drenjanje celotne Pelcije na zadnji klopi Gurijevega ‘kamioneta’.
Zdaj pa še k večerji. Za to priložnost je Guri izbral lokal, ki je ‘veri tipikl čileno’ in ‘veri tipikl Valparaiso’ imenuje pa se Cinzano. Imena se nikakor nisem mogel spomniti, iskal sem po Google zemljevidu, ker sem vedel, kje približno restavracija je, pa nisem našel. No, potem pa sem takole po detektivsko povečal eno fotografijo iz restavracije, kjer je na menijih napisano ime: Cinzano. Od tu naprej seveda ni težko ugotoviti, da gre za restavracijo s tradicijo, saj deluje že od leta 1896.
Eden od starejših trolejbusov, ki še vozijo po Valparaisu
K sreči hrana, ki jo strežejo, ni tako stara kot restavracija in smo jedli za moj okus zelo dobro. Splošni vtis pa je, da je restavracija, do kraja natrpana s stvarmi in ljudmi, se pravi, gosti. Prostora je malo, tako, da bi mi tudi tu skorajda moral kdo sedeti na kolenih in tako rekoč gledaš sosedu na krožnik. Prostor je razdeljen na dva ne prav široka hodnika. Na prvem se od vhoda daleč v notranjost vleče šank, na koncu pa je še nekaj miz. Potem za stopnico više poteka drugi hodnik, v katerega se vstopa na koncu prvega, seveda pa se vleče v nasprotno smer vzporedno s prvim. Da prideš do miz, moraš najprej mimo muzikantov, pred katerimi je še plesišče, za katerega ne vem, če ga je za več kot dva kvadratna metra. Oba prostora sta ločena le z ograjo in pri vhodu je vmes še zasteklitev. Poleg hrane pa je v restavraciji seveda bistveno vzdušje. Glasba sama po sebi ne bi imela takšnega učinka, če je ne bi vsa restavracija v en glas dopolnjevala z glasnim petjem. Od vseh miz se je razlegalo in to ne kakšno pijansko tuljenje, kot smo ga vajeni v naših krajih na takih in drugačnih veselicah ali domačih zabavah enkrat po polnoči, ko alkohol sprosti vse zavore. Ne, tukajšnje prepevanje je bilo izjemno ubrano in za moje pojme intonančno zelo ustrezno. Vsa besedila so znali na pamet. Tako stara mamka pri sosednji mizi, kot že precej opita dama poznih srednjih let in njen ljubimec ali mož, ki sta se občasno obešala drug na drugega. Skratka, prava ‘latino-fešta’, kot se za Latinsko Ameriko spodobi.
Da smo v pristaniškem mestu, pa so nas spominjali različni eksponati, ki so krasili stene kot na primer ladijsko krmilo, sidro, makete ladij iz časov, ko je bil glavna pogonska sila še veter. Vmesne prostore so dodobra zapolnjevale uokvirjene fotografije. Za šankom in pa na nasprotni steni v sosednjem ‘hodniku’ pa sta bili veliki ogledali, ki sta optično povečali prostor. S poudarkom na optično seveda, ker prostora kljub temu ni bilo čisto nič več. Ampak komu je mar za prostor. Ko je čas za ples, se tu pleše, pa naj je prostora še tako malo. Seveda brez ‘quece’ pri njih ne gre. Tudi tu smo lahko videli, kako z navdušenjem se je lotevajo in kako ponosni so na ta njihov narodni ples, verjetno še bolj kot Argentinci na njihov tango.
Stavba dnevnika El Mercurio zgrajena v neorenesančnem slogu v letih 1899 do 1901 po načrtih inženirja Augusta Geigerja in arhitekta Carlosa Barroilheta
O Valparaisu bodi dovolj, za konec še nekaj besed o Colini, kjer smo v bistvu preživeli največ časa. Ampak Colina je širok pojem. Reina Sur, kjer ima hišo teta, sicer spada pod Colino, a je to soseska z zgolj nekaj hišami sredi polj. Središče Coline je dokaj na gosto pozidano, a so hiše v glavnem nizke, vidi se da je zrasla iz sorazmerno majhnega naselja. Občina Colina je imela v petdesetih letih zgolj 10.000 prebivalcev, leta 2002 že blizu 60.000, do danes pa se je to število povečalo že na 120.000. Za tako, skoraj eksponentno, rast števila prebivalcev je krivo razseljevanje prebivalcev Santiaga v okolico. Nove soseske tako po vseh okoliških občinah rastejo kot gobe po dežju. Ene bolj skromne, druge namenjene ‘bogatunom’. Angel starejši, tetin mož, nas je peljal skozi eno takih ‘luksuznih’ sosesk v Chicureu, kjer že po avtomobilih prestižnih znamk vidiš, kdo si lahko privošči življenje v dragih vilah, obdanih z vrtovi, ki so pravi parki, za katere skrbijo posebej za to plačani vrtnarji, da sobaric in kuharic, ki so del nepogrešljivega osebja v hišah teh sosesk, sploh ne omenjam. Čeprav sem jih pravzaprav že. Da so te hiše v varovanih, ograjenih soseskah in da je do njih teže priti kot v Washingtonu do Bele hiše, se pa menda tudi razume.
Takle je nočni pogled z enega od hribov proti Colini
V Colini pa ne rastejo samo nove stanovanjske soseske ampak tudi novo upravno središče. Del tega bo tudi nova policijska postaja. Moji so zaradi tega zelo zadovoljni, saj se gradi v neposrednem sosedstvu njihovega kopališča, kjer imajo tudi prostor za Zumbo, ki jo vodi Angelina in igrišče za mali nogomet, ki ga ponujajo v najem. Seveda računajo, da bo z izgradnjo sedeža policije varnost v tem delu mesta bistveno boljša, kar bo dobro tudi za njihov posel. Glede na to, da smo bili na obisku v jesenskem času, nas na ogled bazenov niso peljali, je šel pa večinski del Pelcije z Angelino na Zumbo, samo mene spet ni bilo zraven.
Ogledali pa smo si lahko, kako poteka drugi del njihovega posla, to je pridelava origana. Nismo sicer šli gledat, kako origano raste, ker ti vzame preveč časa, da opaziš kakšno vidno spremembo v rasti, poleg tega pa je bil posel z origanom že v fazi, ko so ga želi in pakirali. Slednje smo si lahko ogledali in Angel starejši se je malo pohvalil s svojimi izboljšavami in lastno izdelavo opreme, s pomočjo katere pakirajo origano glede na kakovost. Najboljši so seveda samo listki rastlin brez ‘prahu’, pri drugem kakovostnem razredu so namreč zraven tudi zdrobljeni deli. Zelo ponosno nam je razložil kako imajo vse potrebne certifikate kakovosti in varnosti ter seveda čistoče. Nam se je sicer zdelo, da vse delajo še vedno precej po domače. Delavci sicer nosijo maske in na glavah zaščitne mrežice, ampak ko s polj s tovornjakom pripeljejo origano, ga stresejo na tla pred stavbo, v kateri poteka pakiranje. Da se po teh tleh hodi in to ne v copatih ali kakšni posebni sterilizirani obutvi, je seveda normalno. Ampak ne hodijo samo zaposleni, temveč tudi pes čuvaj, zelo podoben tistim, ki jih ima teta doma, le da je še večji, torej prava zverina. Pakirnica je v bistvu neke vrste velika mlatilnica in slamoreznica, iz katere na koncu pridejo ven lističi origana in bolj ali manj celi najdejo svoje mesto v vrečah, ki jih potem večinoma prodajo na različne konce sveta, nekaj pa tudi doma v Čilu.
Večer pred našim odhodom v La Paz, je Guri vihravo odpeljal mlajši del Pelcije, rekoč, da je čas za nočno življenje in potem sva morala z dugim bratrancem še midva z Julijo. Da meni večer pred jutranjim letom niti najmanj ni bilo do kakšne nočne zabave s petjem in plesom najbrž ni treba posebej poudarjati. Ampak vsakršen odpor je v takih primerih nesmiseln. Peljali smo se kakih dvajset minut iz Coline in to ne v smeri Santiaga, kar je bilo obetavno, saj je to kazalo na to, da bo šlo očitno za kakšno bolj kmečko ali pa zasebno zabavo. Res smo nato zavili s ceste nekam v divjino in brtranec Angel je moral po telefonu preverjati, če je na pravi poti. Za divjino se je hitro izkazalo, da ni tako zelo divja, saj je pot peljala do kmetije, kjer se je že kar pozno v noč tudi odvijalo pakiranje. Ampak ne origana, temveč grozdja. Alejandrini starši imajo namreč nasade trte, kjer gojijo namizno grozdje, ki ga tudi izvažajo po vsem svetu. V Slovenijo sicer ne, ampak na Kitajsko in ne vem kam še vse. Razkazali so nam, kako poteka delo ob tekočem traku, kako se grozde zloži v vrečke in nato v škatle in kako se jih potem zapre. Potem so še Mašo postavili ob trak, da je spakirala eno škatlo, ki je romala na kdo ve kateri konec sveta, kjer jo bo nekdo odprl in sploh ne bo imel pojma, kdo mu je to grozdje v Čilu zapakiral. No, celoten postopek od trenutka, ko grozdje pripeljejo do pakirnice, pa do trenutka, ko ga prepihajo s sredstvi proti gnilobi in škodljivcem, nam je lepo razložila Alejandra. Pravzaprav, poskušala je razložiti, ker je bil posredi pojav, ki se mu reče ‘izgubljeno s prevodom’. Ona je namreč razlagala in razlagala, potem pa pogledala mene, da njeno razlago prevedem in ponavadi sem to naredil s tremi, štirimi besedami. Kmalu ji je bilo jasno, da s temi mojimi prevodi nekaj ni v redu in me je pošteno oštela. Potem sem se trudil biti bolj gostobeseden, ampak kaj, ko vsega kar je povedala nisem razumel. Oziroma, razumel sem vse, samo za prefinjeno špansko izrazje nisem našel ustreznih slovenskih izrazov.
Namesto nočnega življenja, kot si ga človek predstavlja, smo torej spoznali nočno življenje na kmetih, kjer je treba, kadar je pač sezona, delati pozno v noč,če hočeš da je delo pravočasno opravljeno. Spoznali smo Alejandrine starše, poskusili njihovo neoprano namizno grozdje, ki nas ni pretirano navdušilo in videli, na kakšen način prihajajo čilski pridelki v trgovine po vsem svetu. Tudi v Sloveniji nanje pogosto naletimo. Da grozdje ni bilo oprano smo seveda mislili zato, ker jaz nisem dobro razumel Alejanndrine razlage. Iz posnetka njene razlage je mogoče razumeti, da ga očistijo s paro. Do posnetkov z našega ogleda nočnega pakiranja grozdja je mogoče
priti s klikom na sličico ali napis.