Arhivi Kategorije: S Pelcijo čez Atlantik in ekvator

Poglavja iz besedila o potovanju štirih Pelcev, ki so se spomladi leta 2017 odpravili v Čile, Bolivijo in Peru.

1. Pred začetkom

Zdi se mi, da so danes vseprisotna družbena spletna omrežja tako preplavljena s fotografijami in filmi, da je branje ljudem postalo kar malo odveč, če seveda odmislim komentarje k objavljenemu slikovnemu gradivu. Da pa bi prebrali stran ali dve besedila, je pa že preveč, saj je treba pregledati toliko objav takih in drugačnih spletnih prijateljev, da ne moreš izgubljati časa z besedilom daljšim od treh vrstic. Kljub temu sem se odločil napisati kar nekaj strani besedila o našem potovanju v Južno Ameriko. Prvi razlog je bil, da moji hčeri Maši ni uspelo uresničiti ideje, da bo, sodobnim časom primerno, snemala in objavljala potovalne “vlòge”, se pravi video dnevniške zapise, ki bi naj se dan za dnem pojavljali na Youtube-u. Drugi razlog, ali bolje rečeno motivacijski dejavnik, pa je bilo zanimanje, ki ga je Maša svojčas pokazala za moje dnevniške zapise s potovanja na eno od številnih konferenc. Na stare zapiske sem naletel ob pospravljanju in ko sem jih prebral Maši, je z veseljem poslušala in bi želela slišati še več, ampak je popisanih lističev hitro zmanjkalo, ker sem pisal dnevnik samo takrat, kadar na potovanjih nisem imel nič drugega za početi, se pravi, kadar mi je bilo dolgčas. Po vrnitvi s tokratnega potovanja, ko so bili vtisi še dovolj sveži, sem torej upal, da bom uspel napisati precej več in bo za Mašo, zaradi skupnih izkušenj, še toliko bolj zanimivo. A ko sem ji dal prebrati prve strani tega mojega pisanja, jo je takoj zmotilo, da mora izgubljati čas z nepomembnimi stranpotmi mojega miselnega zemljevida. Ona bi se namreč kar takoj zapodila po široki avtocesti jasnih spominov na naše avanture. Potem, ko je s stranskih poti vendarle prišla do glavne ceste, se pravi, ko sem končno začel pisati o tem, kar se nam je dogajalo, ji pa spet ni bilo prav, da sem se tega lotil z vsebinskim in ne s časovno zaporednim pristopom. Jaz pa sem ji dal besedilo v nastajanju prebrati naivno upajoč, da me bo navdušeno hvalila in vzpodbujala, naj kar še pišem. Kakšna zmota! Po tej izkušnji mi ni preostalo nič drugega, kot da sem poskušal ustreči Maši, saj je navsezadnje le moja hči, drugim pa ne pokazati svojega pisanja, dokler ne bo prepozno, da bi lahko še kaj spreminjal. Čeprav nisem vedel, kaj pravzaprav naj bi pomenil ta prepozno. Ampak, če bo treba, se bom že znal kako izgovoriti. Ali pa tudi ne! Navsezadnje je pa vsak sam svoj največji kritik in ker je besedilo tudi v tejle digitalni obliki, ga lahko, ko me kaj preveč zmoti, še vedno popravljam.

Očitno sem z zgoraj zapisanim dodal še eno stranpot in k tej moram dodati še eno, saj če bo tole bral še kdo, ki ne pozna naših besednih iger, morda ne bo vedel, kaj je to “Pelcija”. Bolj kot ne splošno znan je pojem policija ali po domače “pol’cija” in bržčas je večini ljudi poznana besedna zveza: »Odprite, pol’cija!« Nekaj podobnega sem uporabil na Kotnikovi v Ljubljani, kjer stanujejo naši prijatelji. Ko se je po našem zvonenju iz domofona oglasilo: »Kdo je?«, sem kot iz topa ustrelil: »Odprite, Pelcija!«, kajti spodaj pri vhodu v blok smo čakali sami Pelci.

Pelcijo, o kateri je tule govora, sestavljajo Taj, Maša in Tin, mama Julija ter oče Stane, ki sem sicer ljubkovalno tudi ‘fotr’, drugače pa sem v uradnih zapisih kar Stanko, kar zveni kot pomanjševalnica, zato sem za prijatelje tudi Stane ali preprosto Pelc.

Pelcija (Stane, Julija, Maša in Taj) na otoku Incahuasi na Ujunijskem slanišču

Tale moj zapis je namenjen temu, da opišem, kako smo šli na izlet v Južno Ameriko in pustili Tina doma, da je čuval psa in hišo. Včasih, ko so bile stvari še po starem, bi hišo in Tina čuval pes in ne obratno. Ampak tako je to v današnjih časih, ko otroci vzgajajo starše in imajo ljudje pse namesto otrok. Pelcija brez Tina se je torej odpravila na drugo stran oceana. Ampak do letališča v Benetkah nas je peljal Tin s sposojenim kombijem, ker smo imeli preveč prtljage, da bi se lahko celotna Pelcija stlačila v našega Cee’da z zgolj petimi sedeži in ne ravno velikim prtljažnikom.

Pogled iz sposojenega kombija na avtocesto malo pred letališčem v Benetkah

Tin se je z letališča odpeljal nazaj domov, mi smo pa odleteli do Madrida, kjer smo se po osmih urah čakanja vkrcali na letalo, ki nas je poneslo vse tja do Santiaga. Ta, v katerega smo leteli je v Čilu, ker nekaj Santiagov je še drugod po svetu, ampak za nas je zanimiv predvsem čilski, ker imamo tam sorodnike. Ti so nas prešerno pričakali in dva dni smo preživeli pri njih, potem pa odleteli v Bolivijo, kjer sem imel referat na konferenci Mednarodne geografske zveze.

Pred konferenco smo imeli ravno prav časa, da smo šli na tridnevno pohajkovanje po slani puščavi Salar de Uyuni, ki leži ob meji s Čilom. V času konference so se predstavniki Pelcije, ki niso imel referata, udeležil enodnevnega kolesarskega spusta po ‘Cesti smrti’. Po konferenci pa je ponovno združena Pelcija odletela v Peru in obiskala Machu Picchu, po vrnitvi v La Paz pa še starejše, predinkovsko arheološko najdišče Tiwanaku.

Zadnji teden smo potem preživeli z našimi sorodniki v Čilu, med Colino, kjer živijo, Santiagom, ki je čilsko glavno in največje mesto in mestoma Valparaiso in Viña del Mar na tihooceanski obali, kamor gredo naši sorodniki, pa tudi številni drugi Čilenci, pogosto na dopust.

To je hiter časovno-zaporedni pregled našega potovanja, od tu naprej pa se vračam na prvotno zastavljene tirnice vsebinskega pregleda naših dogodivščin in to z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi stranpotmi, na katere me tako rado zanese.

Pa še to! Če naletite na kakšno slovnično napako, ji ne posvečajte posebne pozornosti. Saj tudi od šoferja avtobusa ne pričakujete, da se bo togo držal popolnoma vseh predpisov, ampak vam je pomembno predvsem to, da vozi čim bolj varno, udobno in vas pripelje tja, kamor ste namenjeni.

2. Kako in kje se vse začne

Pred mnogimi, mnogimi leti, takole na po dolgem in počez pred okroglo štirimi milijardami in pol … bo verjetno prezgodaj za začetek. Lahko pa bi začel pred dobrimi osmimi desetletji in pol, a žal o tem, kako se je moji stari materi zgodilo, da je najprej rodila mojega očeta, nato pa še njegovo sestro, ne vem nič. No ja, razen tistih splošnih, vsem znanih, dejstev, povezanih s tem, kako ženska postane mati.

 

Moja babica Stanka s svojim možem, Josipom Pelcem (desno), po katerem ima Pelcija svoj priimek, v času ko sta v Trstu čakala na odhod v Ameriko

Morda bo zato v zvezi z babico po očetovi strani dovolj zapisati le to, da je po drugi svetovni vojni z možem in hčerko pristala in ostala v Čilu, njena hči pa si je potem tam ustvarila družino in tako imam jaz v Čilu, kot se temu reče, žlahto. Teto, če smo čisto natančni. Teta ima moža in tri otroke: hčer in dva sina. Ti trije troci imajo seveda tudi otroke in teh ni malo. Skupaj kar deset, štiri dekleta in šest fantov. Ker jih je večina že odraslih, imajo tudi partnerje in kadar se zbere skupaj vsa družina, jih je res veselje gledati. Torej se spodobi, da se jih kdaj pa kdaj tudi obišče. Pri tem pa je treba povedati, da so bili vsi trije moji dosedanji obiski rahlo marginalno obarvani. Kaj naj bi to pomenilo, razlagam v nadaljevanju in če je tudi ta stranpot odveč, mirno nadaljujte pri naslednjem prispevku.

Teta Jožica, ko še mene ni bilo – tale svetlolasa »gringa«, kot so priseljenkam rekli v Čilu, je očarala in osvojila srce svojega prihodnjega moža Angela

Torej, kako me je življenja tok naplavil na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, je posebna zgodba in lahko bi takole v slogu hollywoodskih nagrajencev našteval vse, ki so me na posamezni točki potisnili v ravno tako smer, da me je pot na koncu pripeljala tja, kjer sem leta 1994 pristal. Kje? Na oddelku za razredni pouk kot nadomestni učitelj za mojega predhodnika, ki se je odpravljal v pokoj. Ja, takrat je še malo dišalo po socializmu, malo pa se je naša oblast že zgledovala po zahodu in takrat si se na univerzi upokojeval tako, da so za tvoje delovno mesto zaposlili učitelja, ki je prvo leto prevzel tretjino tvojih ur. Torej si moral za polno plačo oddelati samo dve tretjini pedagoških ur, preostalo delo je bilo namenjeno uvajanju novinca. Ta je sicer dobival samo toliko plače, kolikor dela je opravljal, torej tretjino prvo leto, dve tretjini drugo in …

Sem že spet daleč proč od izhodiščne teme, vem, nostalgija, kaj morem. Jaz sem imel takoj polno plačo, ker sem dobil ure še na mariborskem oddelku za geografijo. Moj predhodnik in uvajalec v skrivnosti pedagoškega poklica na ljubljanski Pedagoški fakulteti, pa je namesto mene delal še dolgo let potem, ko je bil že v pokoju, ker sem že naslednje leto po prihodu na fakulteto postal prodekan in sem moral pol delovnega časa namenjati tej funkciji.

Ampak tudi to ni ključno za zgodbo o marginalnosti. Ključno je to, da je moj predhodnik, profesor Vojvoda, na meni neznan način zašel med ‘marginalce’. Sodeloval je namreč v študijski skupini Mednarodne geografske zveze, ki se je ukvarjala z razvojnimi vprašanji marginalnih območij. Znašel se je torej med geografi, ki so se ukvarjali z marginalnostjo in takih res ne moreš imenovati drugače, kot preprosto ‘marginalci’.

Omenjena študijska skupina je imela leta 1995 konferenco v Mendozi in Santiagu. Ko mi je profesor Vojvoda omenil, da gre tja in me vprašal, če bi šel tudi jaz, sem takoj, ko sem zaslišal besedo »Santiago de Chile«, zastrigel z ušesi. Seveda, saj to je tam, kjer imam jaz žlahto. Če to ni priložnost za obisk, potem res ne vem, kaj je. Takrat je šolsko ministrstvo učiteljem še namenjalo nekaj denarcev za to, da so se sem in tja udeležili kakšne konference. Poleg tega sem v tistih časih imel tudi nekaj razpoložljivih sredstev na projektu, ki sem ga takrat izvajal za kmetijsko ministrstvo in jih je bilo mogoče porabiti za sodelovanje na znanstvenih srečanjih. Skupaj je bilo to ravno dovolj za kotizacijo in potne stroške za udeležbo na konferenci, ki se je odvijala deloma v argentinski Mendozi, deloma pa v čilskem Santiagu. Tako sem tudi jaz zašel med ‘marginalce’, ki so se mi takoj usedli v srce, saj so bili med seboj povezani kot ena sama velika družina. S široko odprtimi rokami so sprejeli vsakogar, ki se jim je bil voljan pridružiti.

Kar pa je pri vsej stvari najpomembnejše, je to, da sem prav zaradi njih in konference, ki so jo organizirali, prvič obiskal moje sorodnike v Čilu. Ti so me ob tej priložnosti celo peljali na sprejem k Pinochetu. Na obisku sem bil namreč ravno v času 22. obletnice državnega udara. Seveda se je te obletnice pod njegovo oblastjo slovesno praznovalo. Meni se niti sanjalo ni, kam me moji sorodniki peljejo, zakaj stojimo v vrsti, zakaj sem moral dati potni list … Nekaj so čebljali v španščini in čim so pospešili ritem svoje govorice, je delež mojega razumevanja padel z dobre polovice na manj kot nič. Sem pa seveda gledal in se obnašal, kot da mi je vse jasno. Do trenutka, ko sem se kar naenkrat znašel v rezidenci, kjer smo eden po eden šli mimo diktatorja in se z njim rokovali. Potem mi je bilo res jasno. Celo to, kako se diktator počuti ob tej ceremoniji. Ob rokovanju z damami, mu je na obrazu zažarel širok nasmeh, sploh če so bile mlade, tako kot moja sestrična. Pri rokovanju z moškimi, pa je njegov obraz jasno izražal, kako odveč in nadležno mu je to početje. No, saj v mojem primeru je bilo občutje obojestransko. Ampak moji sorodniki so v njem videli rešitelja pred razlastitvijo, če ne še čim hujšim, zato jim je veliko pomenilo, da me spravijo na sprejem k samemu ‘generalissimu’.

Takole je ‘generalissimo’ izgledal leta 1995, ko se je še čvrsto oklepal oblasti, pogled pa mu je od mene že ušel na sestrično Angelino

Po konferenci v Mendozi in Santiagu, sem se voljno pridružil družini ‘marginalcev’, ki je v okviru Mednarodne geografske zveze dobila tudi svojo komisijo. Profesorju Vojvodi se je zdelo, da bi bilo dobro, ko bi si jaz, ki sem še na začetku kariere, poskušal prizadevati, da bi prišel v upravni odbor te komisije. No, prizadeval si sicer nisem, a je vseeno naneslo tako, da sem bil kasneje kar osem let član tega odbora, nato pa še štiri leta njegov predsedujoči, kar pomeni, da sem v ‘marginalnost’ zabredel tako globoko, da bolj res ne bi mogel. Ko so potem leta 2011 Čilenci organizirali regionalno konferenco Mednarodne geografske zveze, sem seveda spet imel razlog, da grem na obisk in spotoma še na konferenco, ali pa morda obratno. Samo, da sem to pot imel za spremstvo mojo ženo Julijo. Njo sem sicer povabil, da gre z menoj v Glasgow, že leta 1996, pa se je ravno tistega poletja najin desetletni Taj spravil delat bombo in je potem zdravil svoje opekline še naslednjih nekaj let, Julija pa je bila tista, ki mu je najbolj prizadevno in največ časa stala ob strani. Tako seveda ni bilo priložnosti, da bi se mi pridružila na mojih takratnih konferencah o marginalnosti. Do leta 2011 pa so vsi najini otroci zrasli v odrasle osebe in nobenega zadržka ni bilo, da bi ne šla čez Atlantik na drugo stran Zemlje oba. In sva torej šla in bilo je lepo.

Za mizo v atriju, novembra 2011 – bratranec Guri, ki mi je baje izjemno podoben in najbrž razlaga, kako imamo pred seboj kakšno specialiteto, midva, teta in še ena roka, verjetno »angelska«, oziroma Angelova … (za več fotografij nas z našimi sorodniki klikni tule)

V tretje gre seveda rado in zdaj je res že skrajni čas, da pojasnim, kako! V času mojega predsedovanja upravnemu odboru komisije Mednarodne geografske zveze za marginalizacijo in globalizacijo sem v množici elektronske pošte prejel tudi sporočilo italijanske kolegice Elene Dell’Agnese, predsedujoče v komisiji za politično geografijo. V njem je spraševala, če bi bila naša komisija pripravljena sodelovati na konferenci, ki jo je nameravala organizirati v La Pazu in naj bi bila posvečena geografiji miru. Kako bi ne bili pripravljeni, saj La Paz je vendar v Južni Ameriki, tako rekoč v neposredni soseščini moje žlahte. Če predsedujoči reče, da smo za, potem smo pač za, čeprav je bila konferenca predvidena za čas po izteku mojega mandata. Ampak smo bili zraven in tako je bil na vrsti moj tretji obisk. Le da to pot ni bila zraven samo Julija. Taj je bil seveda tudi takoj za to, da spozna sorodnike z one strani planeta in to na njihovem dvorišču – na našem jih je nekaj že spoznal, večine pa vendarle ne. Maša pa je bila pripravljena priti iz Valencie in pustiti svojega Bharatha samega, samo, da bi bila zraven pri avanturi, ki je visela v zraku. S Tajem sva tako prek spleta od Iberie kupila letalske karte za štiri. Po dolgem usklajevanju smo prišli do sklepa, da je najboljše, če gremo na veliki petek. Leta 2017 je ta padel na 15. april, cenovno najbolj ugodna pa je bila vrnitev 8. maja. Karte za let iz Benetk prek Madrida do Santiaga so nas tako prišle zgolj okoli 500 evrov na osebo, kar je za čezoceanski let res zelo, zelo malo. In tako smo šli na moj tretji obisk, Julija na drugega Taj in Maša na prvega. Tin bo moral pa še malo počakati, da bo končno tudi on prišel na vrsto. Sicer se pa tako ali tako ni nič pritoževal. Je vendarle alpinist in takole turistično potepanje mu ni najbolj blizu. Če ni nobenega resnega plezanja, potem to ni zanj. Takšna je bila vsaj naša uradna razlaga za to, zakaj je ravno on tisti, ki edini od Pelcije ostane doma.

3.1. Kako je Pelcija potovala po zraku

Letenje je za ptiče, metulje, čebele in kar je še takih, ki znajo leteti. Za ostale je premikanje po zraku, ne da bi bili večino časa na tak ali drugačen način v stiku s tlemi, izgubljen boj z zemeljsko težnostjo, ki se mu reče padanje in se konča z bolj ali manj prijaznim pristankom na tleh. Ampak če letijo čmrlji, kljub temu da naj bi bilo to proti vsem fizikalnim zakonom, ni vrag, da ne bi mogli tudi ljudje. Z letali lahko danes letijo tako tisti, ki so lahki kot metulji, kot tisti, ki še najbolj spominjajo na velike čmrlje, če se omejim zgolj na podobnost z letenja zmožnimi.

Da ljudi spraviš v zrak in potem spet varno na tla, so potrebna letališča. Prav zaradi varnosti, pa tudi zaradi tega, da letala letijo kolikor toliko po voznem redu, se prav na letališčih izgublja največ časa. Pa tudi denarja! Za to poskrbijo lastniki letaliških prodjaln in lokalov, ki imajo zasoljene cene in mamljivo ponudbo. Da ne govorim o razdaljah, ki jih je treba prehoditi ali pa prevoziti med terminali in vrati za vkrcanje na letalo. Da ob vsem tem ne bi bilo potnikom preveč dolgčas, pa je poskrbljeno še z varnostnimi pregledi. Najprej stanje v vrsti, ki je lahko kačasto dolgo in časovno potratno, ali pa kratko in sladko, kar pomeni, da si takoj na vrsti in imaš potem več časa za občudovanje cen v trgovinah in butikih. Potem, ko neposredno pred teboj v vrsto postavljeni, začno doživljati radosti varnostnega pregleda, tudi zate nastopi čas praznenja žepov v plastične pladnje, da se počutiš kot Miklavž, ki v nastavljene peharje deli darila za otroke. Nikakor ne smeš pozabiti izvleči računalnika iz torbe in ga položiti posebej v pladenj, ostala ročna prtljaga se potem lahko za pladnji ali pa pred njimi na tekočem traku odpelje skozi pregledovalni kvader, katerega vstopna in izstopna vrata zakriva črna gumijasta zavesa. Kaj se dogaja s prtljago v tistem čudnem zaboju, ne ve nihče. Ampak ob škatli za ekranoma sedita mrka uradnika in vidita abstraktne podobe vsebine prtljage. Če se jima zazdi, da bi kakšna od teh podob lahko eksplodirala ali pomenila kakšno drugačno varnostno grožnjo, eden od njiju samo pomigne pregledovalcu, ki je za njima v polni pripravljenosti, da te odpelje na ročni pregled prtljage, običajno do bližnje, temu namenjene, mize. Medtem, ko tvoja prtljaga in ‘Miklavževi’ pladnji romajo skozi skrivnostni pregledovalni kvader, pa se moraš ti samozavestno odpraviti skozi kovinski okvir, ki je nastavljen zato, da zapiska, če imaš pri sebi kaj kovinskega. Nekateri imajo očitno podkovane čevlje, ker jih na takih pregledih redno sezuvajo, pas ti pa tako ali tako velijo sneti, še preden se podaš skozi. Če ti potem padejo hlače dol, to samo dodatno poveča temeljitost varnostnega pregleda.

Če imaš srečo, potem na tebi in tvoji prtljagi še odvzamejo neke vzorce, verjetno prahu in jih na hitro analizirajo, ampak ne vem ali iščejo smodnik ali kokain ali kaj tretjega. Zaenkrat na meni niso našli nič sumljivega in sem vesel, da še nisem bil seznanjen s tem, kaj menijo, da nosim s seboj, čeprav ne bi smel.

Na letalu iz Benetk v Madrid – dogodivščinam naproti

Po uspešno prestanenem pregledu, pobiranju vseh svojih stvari s pladnjev in njih nameščanju nazaj, od koder si jih vzel ali snel, se ti po nekaj korakih pogled običajno zazre v zaslon, kjer naj bi pisalo, h katerim vratom moraš in kdaj naj bi tvoje letalo odletelo. Ponavadi nimaš te sreče, da bi to pisalo kar takoj, sploh če si od nekod priletel in imaš naslednji let šele čez nekaj ur. Tako si obsojen na to, da boš na ta ali kak drug podoben zaslon v nakupovalno-čakalni galeriji pogledal še mnogokrat. Če imaš srečo, potem boš to lahko delal v sede, če ne, boš pač odsotno taval med trgovinami in lokali in čakal, da se končno pokaže napis, ki ti veleva, kam natančno moraš, da boš lahko tam še naprej čakal, a to pot na pravem mestu za tvoj let. Če ne bo vmes prišlo do kakšne spremembe, kar tudi ni povsem neobičajno.

Sicer pa je dandanašnji najbolj pomembna stvar na vsakem letališču brezplačni dostop do spletovja. Za nas malo starejše je priklapljanje na svetovni splet včasih kar zapleteno opravilo. Medtem ko mladež že brezskrbno drsi od strani do strani, se mi še zapletamo s klikanjem na prave in neprave sličice in napise, ki naj bi nas pripeljali do brezplačne povezave. Ponavadi se je tudi starejšemu delu Pelcije uspelo povezati in potem smo družno ignorirali drug drugega, da smo se lahko družili s svetom navidezne resničnosti. Ampak v bistvu nismo ravno pretiravali s tem, tako da smo imeli možnost dokaj pogosto opaziti, da potujemo skupaj štirje in ne vsak sam. In to je bilo dobro, ker v štiri čas vseeno hitreje mine, pa še ves čas imaš zraven nekoga, ki manjka ravno takrat, ko bi moral biti in se potem lahko jeziš: »Pa kje zaboga je že spet?!«

Ne glede na vse, smo bili v ključnih trenutkih, kot je na primer vkrcavanje na letalo, vedno vsi prisotni in po moji presoji tudi prisebni. Čeprav za Julijo nismo bili vedno povsem prepričani, ker je včasih delovala malo zmedeno, ampak to je bil seveda samo naš občutek, saj smo na Julijo, kot potovalno najmanj izkušeno, gledali malo pokroviteljsko. Njen občutek je bil povsem drugačen od našega. Ampak glavno je, da smo se vedno vkrcali in to v Benetkah na letalo za Madrid, v Madridu na letalo za Santiago, v Santiagu na letalo za La Paz, tam na letalo za Cusco in potem vse navedeno v obratnem redu: Cusco-La Paz, La Paz-Santiago, Santiago-Madrid, Madrid-Benetke. Skupaj torej osem letov in prav nobenega nismo zamudili, na nobenem nam niso izgubili prtljage, čeprav smo bili v Madridu že prepričani, da se je izgubil Mašin kovček. Ta je bil sicer kabinska prtljaga, a ga je pred vstopom v letalo oddala osebju, da so ga spravili v prtljažni del letala. Na letališču smo potem zaman čakali, da se pojavi na tekočem traku. Čakali smo do zadnjega in še potem, ko se je trak ustavil. Kovčka pa ni bilo od nikoder. Izgubljen? Očitno! Preverimo, če bo vendarle iz letala prišlo še kaj prtljage, čeprav ob traku ni bilo več nikogar, ki bi čakal. Jaz sem Mašo ves nervozen pošiljal prijavit manjkajočo prtljago, Julija je vsa nervozna pošiljala mene, naj ji vendar pomagam, ker znam boljše špansko! Kot da ne znajo na letališčih vsi perfektno angleško. No, navsezadnje smo le ugotovili, da je šel kovček, kljub temu, da je bil kabinska prtljaga, že na naše letalo za v Santiago. Vendar čisto prepričani, da je to res, nismo bili. A je bilo! O tem smo se prepričali v Santiagu, kjer se je pogrešani kovček pripeljal po traku skupaj z vso ostalo prtljago.

Ubijanje časa na letališču v Madridu

S prtljago, ki nam je sicer niso izgubili, smo imeli kar dosti opravka. V Madridu smo kljub enemu pogrešanemu kosu kabinske prtljage, te vseeno imeli toliko, da bi nas resno ovirala, če bi se odpravili na izlet v mesto, za kar smo imeli več kot dovolj časa. Premlevali smo možnosti: – damo ročno prtljago v garderobo – ne, predrago! Pustimo nekoga od nas na letališču, da bo pazil na prtljago, ostali pa z vlakom v mesto. Ne, ker Taju se ne da! Prav bomo pa čakali osem ur na letališču. Nič takega, saj na letališčih je vedno zabavno, če seveda znaš poskrbeti za zabavo. Prav to je uspelo mlajši polovici Pelcije in tudi starejši polovici je bilo všeč, da je bilo tako. Maša je šla namreč na pot z idejo, da bo vsak dan posnela en ‘vlog’, to je ‘video-blog’, ‘blog’ pa je neke vrste spletni dnevnik. Če bi se to uresničilo, potem meni teh vrstic sploh ne bi bilo treba pisati, saj bi bilo vse naše potovanje dokumentirano na Youtube-u. Ampak se ni uresničilo. Čeprav, začetek je bil obetaven. Maša in Taj sta na letališču v Madridu kar naenkrat izginila neznano kam in šele iz posnetega gradiva je bilo jasno, kje sta bila. Povsod, kjer se je dalo početi kakšne neumnosti, ju je bilo dovolj. Maša je hodila po rokah, se pretvarjala, da telefonira, Taj je pomerjal očala, poizkušal pijače, jahal konjička za majhne otroke, tekla sta po tekočem traku za pešce in tako porabila nekaj dragocenega čakalnega časa za neumnosti. Te sta morala potem še urediti v video, za kar je šlo še bistveno več časa. Mislim, da je urejanje potekalo še v La Pazu.

Ampak do La Paza je bilo treba šele priti, oziroma prileteti. Torej se vrnimo na začetek, oziroma v Benetke. Moja opazka v zvezi s tamkajšnjim letališčem je bila, da bolj umazanega, kot je to, še nisem videl, pa sem bil že marsikje. Taj je pripomnil, da ni čudno, ko pa deluje na skrajnem robu svojih zmogljivosti. Skratka, njemu se zdi mnogo premajhno za število letov in potnikov, ki prihajajo in odhajajo. Bo bržčas kar držalo. Ampak nas in vse druge so uspeli spraviti v zrak. Malo me je skrbelo, da jih ne popade kakšna stavkovna mrzlica, saj je bilo v medijih nekaj govora o tem. Ampak jih ni in tako smo z Iberijinim letalom poleteli proti Madridu. Kljub temu, da gre za sorazmerno kratek let, smo vseeno dobili malico, ki, če drugega ne, vsaj malo poživi dogajanje med letom in čas takoj hitreje mine. Saj vozičke s hrano prevažajo tudi na nizkocenovnikih, ampak tam ni tistega prijetnega pričakovanja, da boš nekaj dobil, ko pririnejo cizo s hrano do tvojega sedeža. Razen, če se seveda ne odločiš, da boš globoko segel v žep in si privoščil hrano, ki ima tako ceno, kot da je posuta z dragulji. Sendvič bi se upravičeno lahko imenoval Swarowski. No, saj tudi tisto, kar postrežejo pri klasičnih prevoznikih zagotovo ni zastonj in lahko da te pride še dražje, ampak ker tega ne veš, tudi bolečine v žepu ne čutiš. Skratka let do Madrida je potekal brez posebnosti. Rutinski balet na začetku, ko ti pokažejo varnostne postopke, pripnite pasove, izklopite naprave, bla, bla, bla. Potem malica, pa še malo letenja in že se oglasi pilot, ki pove, da bomo vsak čas pristali in da upa, da nam je bilo lepo leteti z njim. Mi menda do tega trenutka niti vedeli nismo, če je pilot sploh v letalu. Saj ne bi bilo prvič, da bi pilotirala stevardesa, kajne?

Po pristanku smo torej čakali in čakali in še naprej čakali ter končno dočakali vkrcavanje na letalo za Santiago. Po osemurnem posedanju in tavanju po letališču, me je malo skrbelo, kako bo trinajsturno sedenje v letalu vplivalo na moj, še ne povsem neboleč in predvsem še vedno omejeno gibljiv, križni del hrbtenice. Izkušnje z leti na dolge proge smo imeli sicer že vsi in smo si tako dobro predstavljali, kako izgleda visoko nad oblaki, pa da traja in traja in kar je morda najhuje, da je prostor na sedežih zelo skromno odmerjen in nikakor ni lahko najti položaja, v katerem bi se dalo kolikor toliko solidno dremati, kaj šele sladko spati. No, začuda je bilo na letu v Santiago kar nekaj praznih sedežev, tako da smo se lahko nekoliko razkomotili in se razlezli čez dva sedeža. Nekaj več udobja smo tako pridobili, a postelje, pa naj bo še tako skromna, to vseeno ni ustrezno nadomestilo. Nam pa ni bilo treba buditi in dvigati sosedov za morebitno pot na stranišče, ali pa zgolj za kratek sprehod, da si malo pretegneš okončine in poženeš kri do zadnjih kotičkov svojega telesa.

Drugače pa je vse potekalo po ustaljenem redu. Razdelitev odej in blazin ter slušalk, potem večerja. Med čakanjem na hrano se seveda povežeš z najboljšim družabnikom, ki ti visoko na nebu pomaga nekako preživeti neskončne ure nočnega leta. To je seveda zaslon na dotik, ki ga imaš na hrbtni strani sedeža pred teboj in pa slušalke. Te ti sicer kar naprej letijo ven, zdaj iz enega, zdaj iz drugega ušesa, ko pa malo zadremaš in se potem zasučeš na drugo stran, jih pa običajno izruvaš iz tiste luknje, v katero morajo biti priklopljene, če hočeš imeti z napravo, ki je namenjena tvoji zabavi tudi glasovno in ne le vidno povezavo. Če imaš, tako kot je za današnjo mladež samoumevno, svojo muziko, filme in igrice na telefonu, tablici ali prenosniku, potem je tisti otipavalni zaslon pred teboj malo manj ključen za kolikor toliko učinkovito kurjenje časa, še vedno pa samo na njem dobiš informacije o tem, kako hitro se leti, kako visoko in kakšna je temperatura tam zunaj. Saj ne, da je vse to kdo ve kako pomembno, ampak poteši človekovo radovednost. Bolj zanimivi in pomembni so podatki o tem, koliko smo že preleteli, koliko še moramo in čez koliko časa predvidoma bomo pristali. Sicer si vedno znova razočaran, ko jih pogledaš in vidiš da po urah letenja še niti sredi oceana nismo, ampak vsaj veš, kje približno si. Za geografa je zato ključen zemljevid s prikazom trenutnega položaja letala. Žal se tudi na prikazu v največjem merilu zdi, kot da se letalo sploh ne premika.

Preden te torej na letalu založijo s hrano, si že dodobra seznanjen z vso ponudbo zabave in informacij, ki jih zmore pokazati tisti zaslonček pred teboj. Če nisi redni obiskovalec kinematografov, potem je takle polet lepa priložnost, da posodobiš svoje védenje o tem, kaj je v zadnjem času novega in uspešnega sproduciral Hollywood. Če česa ne uspeš pogledati do konca, ker padeš v dremež ali pa te preveč pečejo oči, da bi še naprej bolščal v zaslon, imaš možnost pogledati do konca na povratnem letu. Če tudi na povratku pri kakšnem filmu omagaš, je pa ceneje in udobneje, da greš v kino, kot pa da si kupiš še eno karto za čez ocean.

Večerja na letalu je bila celo po španskih standardih časovno skoraj bliže zajtrku kot pa večerji, saj smo odleteli nekaj po polnoči po srednjeevropskem času, ki ga prakticirajo tudi Španci. No, po čilskem času, pa je bila večerja še v večernih urah. Zame, tako kot običajno, okusna. Sploh, če si pred tem več ur na prostovoljni letališki dieti. Potem, ko stevardese in stevardi naredijo po dva obhoda s kavo in čajem in poberejo kupe embalaže, ki ostane za letalskimi obroki, nastopi čas, ko ‘kokošim v kokošnjaku naredijo noč’. No, potnikom v letalu ugasnejo luči in nastopi čas individualne zabave. Znajdi se kot veš in znaš, da bo kar naenkrat jutro in letalo tik pred tem, da pristane.

Kar naenkrat imaš polno letalo intimno osvetljenih obrazov, na katere seva svetloba z zaslonov pred njimi. Tudi tisti, ki gledajo iste filme, niso časovno usklajeni, ampak so vsak pri svojem kadru, vsak nekje drugje na časovnici filma. Včasih te pritegne kakšna scena s sosedovega zaslona in greš potem menjat svoj dolgočasni film za tega, ki se očitno zdi zanimivejši, a moraš najprej ugotoviti, pod katerim naslovom, ga boš našel. Jaz sem želel vaditi španščino in sem hotel gledati ‘La la land’ v španščini, pa filma nisem in nisem našel. Kar nekaj časa sem skuril, da sem z metodo primerjave prišel do ugotovitve, da ima v španščini film naslov ‘Ciudad de las estrellas’. Ker ‘La la land-a’ v španščini ni bilo, sem se odločil gledati ‘Ciudad de las estrellas’ in naknadno ugotovil, da gre v bistvu za isto stvar, samo da je namesto izvirnega naslova za naslov v španščini uporabljen naslov ene od pesmi iz filma ‘The city of stars’.

Prikaz prepotovane poti na zaslonu, ki ti omogoča, da si krajšaš čas z vsemogočimi bolj in manj zabavnimi stvarmi

Prvi film navadno uspeš pogledati od začetka do konca, pri drugem občasno že zdrsneš v polsen in malo dremlješ, malo gledaš, potem obupaš in tudi če si bolj buden kot ne, tiščiš oči skupaj in upaš da boš slej ko prej zaspal in se zbudil, ko bomo že tam nekje blizu. Skoraj obvezen je tudi en obisk stranišča, po katerem moraš vzeti dodatno dozo uspavalnega bolščanja v zaslon. Pri tem velja poudariti, da ima veliko bolj uspavalni učinek gledanje romantičnih dram, kot pa preverjanje informacij o letu. Potem, ko nekaj časa pozorno gledaš, te spet počasi na pol zmanjka in ko se okrog tebe nekaj dogaja, pa ne veš točno kaj, ko so ti slušalke že davno padle iz ušes, do tebe kot od nekod daleč prihaja enakomerno brnenje letalskih motorjev, veš da ne spiš, ampak da buden pa tudi nisi. Tako se trudiš čim dalj vztrajati v upanju, da so vmes, med tem stanjem ‘ne spanje ne budnost’, čim daljše epizode popolnega izklopa, ko dejansko spiš. Najbrž so, ker na koncu mine bistveno več časa, kot pa se ga zavedaš in nastopi jutro pred pristankom. Začno se priprave na zajtrk. Super, spet se nekaj dogaja, nisi več odvisen od slušalk in zaslona. To dvoje služi zdaj samo še za preverjanje kje smo. Nič več nad oceanom, že krepko nad Južno Ameriko.

Pogled na Ande pred pristankom v Santiagu

Po okusnem zajtrku, vsaj za nas, ki nismo pretirano zahtevni, kar se okusa tiče, pa se je treba soočiti z dejstvom, da bo treba po pristanku čez mejno kontrolo. Ta v Čilu ni kar tako. Že na letalu dobiš dva obrazca, ki ju je treba izpolniti. Prvi je za vstop v državo. Z drugim pa s podpisom zagotavljaš, da v državo ne prinašaš nobene stvari rastlinskega izvora in da nimaš s seboj več denarja kot je dovoljeno. Ko smo prileteli v Čile iz Madrida, nismo vzbudili kakšnih sumov, da morda tovorimo kakšno travo, mah, rožice, sadje zelenjavo ali zeli. Pasjevodci so sprehajali svoje štirinožne preverjevalce med potniki in ti nam niso namenili prav nič več pozornosti, kot množici preostalih potnikov. Smo pa povzročili manjši incident na povratku iz Bolivije. V La Paz in nazaj smo leteli z Latamom, ki je neke vrste južnoameriški nizkocenovnik, zato smo morali biti pri prtljagi zelo skromni in smo si pri sorodnikih sposodili dodatna dva nahrbtnika, primerna tudi za naše načrtovane izlete. Seveda pa je to zahtevalo kar precej spretnosti pri pakiranju. Pred vsakim poletom smo imeli obred prepakiranja in v La Pazu se je pred povratkom v Čile Juliji malo zalomilo. Ko smo pristali v Santiagu, se je njen nahrbtnik, ki smo mu dodelili vlogo nekabinske prtljage, po tekočem traku pripeljal ves prelepljen z rdečimi trakovi. In s takim, je bilo potem treba skozi mejno kontrolo. Še preden smo prišli do uradnih preglednikov, je veliko zanimanje za oblepljeni nahrbtnik pokazala ena od štirinožnih mrcin, njen vodnik, pa naju je z Julijo odpeljal kar mimo rentgenske škatle in vprašal, če je v nahrbtniku kakšna hrana. Seveda je sledilo odločno zanikanje. Saj tudi na obrazcu piše, da nimava ničesar rastlinskega. Sledil je fizični pregled. Lepo po vrsti so šle ven druga za drugo vse stvari in prav na koncu, zadnja od vseh, skrita povsem na dnu, še vrečka na pol nagnitih mandarin. Ta je bila tam, še preden smo začeli obred prepakiranja, saj smo jo imeli s seboj na izletu, pa mandarin nismo pojedli in so ostale skrite čisto na dnu. No, naš preglednik se je zmagoslavno zazrl v naju, in odločil, da gre sadje tja, kamor je itak sodilo, to je v smeti. Ob tem naju je še poučil, da se hrane v njegovo državo ne sme uvoziti. Vsaj, takole na dnu nahrbtnika ne! Je moraš imeti vsaj za en kamion, pa najbrž mora biti zraven še za pol kamiona uvoznih obrazcev. Kakšnih hujših posledic pa ta poizkus ilegalnega uvoza nagnitih mandarin ni imel.

Zeleni čaj, kot ga postrežejo v enem od lokalov na letališču v Cuscu

Drugače pa nekih večjih posebnosti naše letenje ni prineslo, čeprav smo zamenjali več letal kot pa hotelov. Edino Peruvian je bil nekoliko poseben. Z njim smo leteli v Cusco in nazaj v La Paz, ker smo preračunali, da bi nam potovanje z avtobusom vzelo preveč časa in energije in se odločili za elegantnejšo rešitev, ki nam je sicer vzela precej več gotovine, a se je navsezadnje le izplačalo, saj smo prihranili najmanj en dan, predvsem pa se nam ni bilo treba celo noč in še del dneva prevažati tja in potem še nekaj podobnega nazaj. Prihranili bi še več časa, če bi na povratku letalo ne imelo okrogle tri ure zamude. Da ima zamudo, je na obvestilni tabli pisalo, drugih informacij pa ni bilo moč izbrskati ne pri dami, ki je sedela pod napisom ‘information’ ne na spletu. Do tega smo k sreči lahko dostopali, a ne prek letališkega wi-fija, ampak smo šli na pijačo in posladek v enega od lokalov in tam dobili geslo za njihov wi-fi, ki je vlekel tudi še v delu čakalnice. Letalo iz Lime ni zavoljo tega, ker smo bili omreženi, priletelo nič prej, zamujalo pa naj bi zaradi gneče. Peruvian sicer povezuje Limo in La Paz tako, da ima vmesni postanek v Cuscu. Ko smo prileteli iz La Paza, so najprej nagnali dol vse, ki so leteli v Limo, nato smo izstopili še mi, namenjeni v Cusco, potem pa so se potniki za Limo lahko ponovno vkrcali.

Štiri ure dodatnega čakanja v Cuscu zaradi gneče na letališču v Limi – tudi to je del vsakdana v letalskem prometu

Po nekaj urah čakanja smo le dočakali najavo zamujenega leta – zanimivo, da je na letališču v El Altu vztrajno čakal in nas tudi dočakal taksist, ki so ga naročili v Miltonu, da nas je ponovno pripeljal k njim

Omeniti velja še to, da bi morali na povratku domov doplačati za izbiro sedežev, zato smo imeli vsak svojega soseda, ki ni bil eden od nas, povrhu vsega, pa je bilo letalo nazaj v Madrid polno in ni bilo možnosti, da bi se lahko kdo raztegnil čez dva sedeža. Ampak smo tudi preživeli in se srečni in zadovoljni vrnili v Benetke oziroma na tamkajšnje letališče Marco Polo.

3.2. Kako je Pelcija potovala po tleh

Ker letala pristajajo na letališčih, je treba od tam do kraja, kamor si namenjen, priti na tak ali drugačen način po tleh. Peš je običajno predaleč, tako ti preostanejo različne možnosti povezane z več ali manj kolesi, ki so pripeta na vozila različnih tipov, hitrosti, oblik, udobnosti in tako naprej. Ob našem pristanku v Santiagu nam ni bilo treba kaj dosti skrbeti, kako in s čim, saj smo pričakovali, da nas pridejo iskat naši. Nismo se ušteli, res so prišli. Nismo sicer vedeli, kdo pride in tudi ne, koliko jih bo. Potem, ko smo se srečno prebili čez ‘imigracijske barikade’ in dočakali svojo prtljago, smo ugotovili, da jih je po nas prišlo dvakrat več, kot je bilo nas, obiskovalcev. Snidenje je bilo veselo, vožnja pa … Tipično latinskoameriška. Dvanajst se nas je strpalo v dva avtomobila. Hčerka in sin moje sestrične Angeline, kljub temu, da sta povsem odraslih dimenzij, sta tako pristala v prtljažniku tetine terenske Toyote, ki je v najboljšem primeru primerna za prevoz štirih odraslih in morda še enega, ki je dimenzijsko malo ožji in nižji. Da je prevažanje potnikov v prtljažniku nekaj povsem običajnega za tamkajšnje kraje, sem vedel že od prej. Ko so bili leta 1997 na obisku teta Joži, njen mož Angel ter sestrična Angelina s svojim prvorojencem Jorgejem, so tudi hoteli dati otroka kar v prtljažnik. Da to ne gre, sem jih prepričal šele potem, ko sem si izmislil, da se tako vožnjo pri nas hudo kaznuje. Potem smo se pač vozili z enim avtom več. V Čilu pa očitno kazni za to ni, o varnosti takega početja, pa tako ali tako nihče ne razmišlja. Varnostni pas je tam samo za špas in na eni od voženj, je teta vztrajno ignorirala zvočni signal za nepripet pas, čeprav je vožnja trajala vsaj pol ure in nadležno piskanje ravno toliko, oziroma nekaj sekund manj. Toliko pač, kolikor je bilo treba, da smo dosegli hitrost, pri kateri se začne oglašati opozorilo.

Taj in Maša na zadnjih sedežih ter Josefina in Jorge v prtljažniku na poti z letališča

Drugače je vožnja v Čilu dokaj podobna kot pri nas, če seveda zanemarim dejstvo, da se po avtocestah lahko vozijo tudi kolesarji in da na njih avtobusi pobirajo potnike. Predvsem pa so avtoceste koncesijske in zato pridno pobirajo cestnine. Od Santiaga do morja, ki ni morje ampak Tihi ocean, menda skoraj več plačaš za cestnino, kot pa za gorivo. Tako je vsaj rekel bratranec, če sem ga seveda prav razumel.

Malo drugače kot pri nas, pa se pri njih vozi ponoči, vsaj če se pelješ s starejšim od mojih bratrancev, ki ima ime po očetu in je tako Angel, pa tudi po materi, tako da je tudi Josip. Med vožnjo do vinograda partnerke njegovega brata, je pred vsakim srečanjem z nasproti vozečim vozilom najprej nekajkrat požmrkal z dolgimi lučmi, potem pa ugasnil luči. Glede na to, da nasprotivozeči tega niso počeli, bi sklepal, da to ni splošno uveljavljena praksa v tej deželi. Najbrž je bilo kaj narobe z lučmi na vozilu, s katerim smo se vozili.

Mašo in Taja je na taisti nočni izlet, v tem primeru v vinograd njegove partnerke, oziroma njenih staršev, peljal mlajši od obeh bratrancev. Ta začuda nima imena ne po očetu ne po materi, temveč mu je ime Marco Antonio. Zna biti, da po rimskem cesarju, ampak ga nihče ne kliče ne po prvem ne po drugem imenu, temveč ga vsi kličejo zgolj in samo Guri! Glede na to, kako sta njegovo vožnjo komentirala Taj in Maša, pa bi mu še najbolj ustrezalo ime Speedy Gonzales. S svojim Hiluxom, ali nečim podobnim, čez ležeče policaje vozi na poskok in kjer se le da, polaga ovinke, kolikor se jih na štirih kolesih pač polagati da.

Če moj avtomobil ne daje ravno videza, ki bi me izdajal za skrbnega lastnika, ki mu je avto prva in edina skrb v življenju, potem so avtomobili mojih sorodnikov še za nekaj svetlobnih let dalj od tega ideala. Vidi se jim, da služijo edino in zgolj prevažanju. Ljudi, tovora, najbrž tudi živali. V nobenem primeru pa ne služijo napihovanju ega in razkazovanju kovinskega leska sveže oprane in povoskane avtomobilske pločevine. Skratka, niso pretirano čisti ne znotraj ne zunaj. V tetini Toyoti se varnostne pasove spredaj še nekako da zapeti, zadaj pa je to »misija nemogoče«. O vzglavnikih zadaj tudi ni ne duha ne sluha, povrhu vsega pa te na zadnjem sedežu v hrbet tišči nekaj kovinskega. Je pa zato brez police, tako da si lahko v pristnem stiku s tistimi, ki se prevažajo v prtljažniku, kadar je pač potnikov več, kot ima avto sedežev.

Nekoliko bolj nerodno je, če se kaj takega primeri pri Gurijevem avtu, ki je v bistvu »kamionet« in ima zadaj, namesto prtljažnega prostora, kamionski tovorni prostor, ki je ločen od kabine. Tako se nam je primerilo, da nas je po Viñi del Mar in Valparaisu prevažal kot vreče krompirja. Spredaj, v »kokpitu« je sedel Guri, zraven njegova partnerka Alejandra, zadaj pa Julija, Taj in jaz ter Maša na počez. Še dobro, da sta Alejandrino hčerko pustila pri prijateljici, ker drugače res ne vem, kako bi preživeli to vožnjo. No, čisto mogoče pa je, da bi njo dali zadaj na kamionski del, kjer so bile sicer že vreče z origanom, ki ga je Guri pripeljal eni od strank v Valparaisu. Ampak zanjo bi bilo kljub temu še več kot dovolj prostora, prav gotovo bistveno več, kot pa v prenatrpani kabini. K sreči se nam vsem sedmim z enim avtom ni bilo treba peljati še vso pot domov, se pravi, od Viñe do Coline, ker se je od tam v Santiago vračal tudi Alejandrin družinski prijatelj. Ta je sicer lastnik hostla, v katerem smo prespali. Tudi on je tega istega dne, le da bolj na večer, potoval v Santiago in smo mu tako lahko podtaknili Alejandrino hčer. Da pa smo dosegli normativ ena oseba, en sedež, smo mu v Viñi pustili še Taja.

Drugače pa pri mojih sorodnikih poleg štirikolesnih sredstev za premikanje premorejo tudi štirinožna. Oni jim rečejo »caballos«, čeprav ta bitja meni niso izgledala kot pravi konji ampak bolj kot kakšne mule. No, za popoldanski piknik na enem od bližnjih hribov so jih osedlali in Guri je tri prostovoljce iz naše četverice odpeljal na jahalni izlet. Jaz sem se izgovoril na bolečine v hrbtu, ki mi jih povzroči jahanje in sem se na hrib lahko peljal z Alejandro v terencu. Mislim da s taistim Hiluxom, ali karkoli je že bilo, kot v prej opisanem prevažanju po Valparaisu. Izkazalo se je, da je bila to modra odločitev, kljub temu, da se je po ozki in zaviti poti Alejandra vzpenjala in predvsem spuščala prvič v življenju. Navzdolj je bila namreč že noč in smo morali v najbolj zavitih ovinkih voziti malo naprej in malo nazaj. Ampak še vedno bolje to, kot pa da te vso pot v »tazadnjo« žuli leseno sedlo. Juliji je bila sicer avantura tako zelo všeč, da o tem, da bi jo kaj žulilo, ne ve nič in tudi konji se ji niso zdeli prav nič mulasti. Si kar predstavljam, kako si je tam zgoraj, na konjskem hrbtu potihem prepevala »Moj rjavi konj, ne rabi uzde, uboga me brez vajeti …«. Maša, ki je v naši družini nedvomno najbolj jahalno usposobljena, pa z ježo ni bila najbolj zadovoljna.

Štirinožnike sva že leta 2011 preizkusila z Julijo, ko smo naredili en krog po kondominiju (za več fotografij uporabe štirinožnikov klikni tule)

Seveda nas vedno in povsod niso naokoli prevažali samo moji sorodniki, včasih si je bilo treba pomagati tudi s čim bolj ali manj javnim. Prevozom, se razume, da ne bo pomote. Najprej si nekaj besed zaslužijo taksiji, ki jih kar malo težko zbašem v javni prevoz, ampak ne gre drugače. Če tudi s taksiji začnem pri že omenjenem izletu v Viño in Valparaiso, potem lahko samo potrdim ugotovitev, da število potnikov v Čilu brez težav lahko preseže število sedežev v avtu. Do Viñe smo iz Santiaga prišli z avtobusom, od Coline do postaje v Santiagu pa na že opisani način – mi štirje na zadnjih sedežih, Guri za volanom, zraven njega pa namesto Alejandre njena hčerka. No in približno isto se je ponovilo tudi potem, ko smo prispeli v Viño. Kam smo namenjeni, je vedela le Alejandrina šestnajstletna hči, ki so nam jo dodelili za vodičko. Ponudila nam je dve možnosti, kako pridemo do nam neznanega cilja. Taksi ali metro. Jaz sem se takoj navdušil za metro, a je priznala, da ona obvlada samo taksije, za metro bi morali pa še poizvedeti, kako se ga uporablja in kako se z njim pride tja, kamor smo namenjeni. Torej smo šli s taksijem. Kako? Ona in taksist spredaj, mi štirje zadaj in prtljaga v prtljažniku – vse pred nami in za nami je bilo bolj kot ne tako kot pri nas, le zadnji sedež je bil kot konzerva s sardinami – k sreči brez olja. Ampak navsezadnje lahko zdaj, ko je spomin na utesjenost in žuljenje tistih, najbolj izpostavljenih kosti, na najbolj občutljivih mestih že malo zbledel, nostalgično pripomnim – ej kako dolgo je že od takrat, ko je moja ‘mala’ hči nazadnje sedela v mojem naročju. Samo kaj, ko zdaj ni več ‘mala’, v avtu pa tako malo prostora. Ampak smo preživeli! Tudi daleč se nismo peljali in zato tudi ni dolgo trajalo, da smo prispeli. Taksist je obvladal svoje delo, tudi težko mu ni bilo, saj ni bilo veliko prometa. Prav zgovoren pa tudi ni bil.

Povsem drugače je bilo, ko smo prileteli iz Santiaga v La Paz in so nam iz hotela poslali taksista, da nas je pobral in nas pripeljal k njim. So se kar sami spomnili in napisali Taju »mail«, če bi nam bilo prav, da nas pride nekdo iskat. Seveda nam je bilo prav. Pa še kako. Midva s Tajem namreč dobro veva, kako je, ko se na letališču zažene vate roj taksistov, ki v želji za zaslužkom ne morejo biti drugačni, kot vsiljivi. Povrhu vsega pa za Bolivijo slovensko zunanje ministrstvo piše, da ne gre zaupati kar vsem taksistom po vrsti, ker se nekateri samo pretvarjajo, da so taksisti. Slednji te lahko potem odpeljejo bog ve kam in menda so v Boliviji običajne ugrabitve, pri katerih te zadržujejo nekaj dni, te vsak dan peljejo na dvig denarja na bankomat, nato te pa spustijo, dvignjeni denar pa seveda obdržijo. Ob tako prijaznih opisih te dežele na uradni strani našega ministrstva je seveda dobrodošlo, da ti iz hotela pošljejo taksista, ki te bo z na roko napisanim tvojim priimkom in imenom čakal v množici drugih s prav tako napisanimi imeni drugih potnikov in to prav tam, kjer prideš skozi carinski in priseljenski pregled in se ti na široko odprejo vrata dežele, v katero si pravkar priletel. Kaj si lahko želiš lepšega. No, gotovo bi se našlo kaj, ampak ostanimo pri taksistih. Nas je pričakal možak z listkom, na katerem je bilo zapisano Tajevo ime in moj priimek. Tako sem si vsaj zapomnil jaz, Maša pravi, da so bila na listku vsa naša imena, pa tudi za priimek pravi, da ni samo moj.

Kakorkoli že, čakajoči možakar je bil prijazen, odpeljal nas je do svojega kombija, strpal našo prtljago v prtljažnik, mi pa smo se udobno namestili po sedežih. Ker jih je bilo dovolj, sem se tudi jaz nameraval usesti zadaj, pa me je povabil, naj sedim spredaj, ob njem. Je pač rabil sogovornika in nekako je po dotakratni komunikaciji dojel, da sem verjetno jaz tisti, ki ga bo še najboljše, oziroma največ razumel. Z letališča smo bili hitro, le da smo morali skozi nekaj takega, čemur smo v vojski rekli kapija in še najbolj spominja na naše cestninske postaje – tudi vloga je podobna – plačaj in vozi! Čim pa smo zavili z letališke dovozne ceste v mesto, smo bili že v neskončni gneči. Križišče, ki je bilo bolj podobno gordijskemu vozlu, kot pa prometnici, je bilo preplavljeno z živopisano avtomobilsko pločevino, ki se je brez vsakršnega reda z vseh strani zlivala v nekakšen lijak, ki ga je predstavljal en sam samcat podvoz, pod katerim so se očitno prav v tem trenutku želela peljati vsa vozila La Paza. Pravzaprav ne La Paza, ampak El Alta, ker je letališče v El Altu. Iz tega se potem, če se ti seveda uspe pretočiti skozi lijak, spustiš s 4.000 metrov nad morjem za kakih 500 metrov niže v La Paz. Lahko se sicer spustiš tudi z žičnico, teh imajo kar nekaj in še jih nameravajo nekaj zgraditi, ker je to pri njih najbolj učinkovita oblika javnega prevoza med mestom tam zgoraj (El Altom) in mestom tam spodaj (La Pazem).

Pogled iz Pacificovega kombija na tri vzporedne vrste vozil levo od njega, ki so si enako kot njegova vrsta, prizadevale, čim prej priti do edinega prehoda, ki je vodil tja nekam na drugo stran …

Ampak izkazalo se je, da je učinkovit tudi naš voznik, Pacifiko po imenu. Ja, ime je dobil po Tihem oceanu. Glede na njegovo umirjenost in očitno blag značaj ter široko razgledanost, nadvse ustrezno ime. Njegov boter je bil menda precej svetovljanski, dosti je potoval in je poznal svet in tako je svojemu krščencu izbral nekoliko nenavadno ime. Da v skladu z imenom premore kar nekaj širine, se je pokazalo tudi s tem, kako nam je razložil nekaj glavnih značilnosti mest, v kateri smo prišli. Ampak če se vrnem k njegovi učinkovitosti pri vožnji v gneči, potem lahko njegov slog prebijanja skozi grlo prometnega lijaka poimenujem zgolj kot »tehnika žabjih skokov«. Še bolj nobel se sliši po angleško na primer: LDS, kar bi pomenilo »leapfrog driving strategy«. S kratkimi skoki svojega kombija se je s centimetrsko natančnostjo prebijal zdaj pred one na levi, zdaj pred one na desni in en dva tri smo se prebili skozi gnečo, za katero sem bil prepričan, da nam bo požrla vsaj uro časa, če ne več. Takoj, ko smo se prebili skozi ozko grlo, je bilo, kot da smo prišli v drug svet, skoraj nobenega prometa in Pacifiko nam je na prvi razgledni točki ustavil, ter nam pod eno od žičnic pokazal prekrasen pogled na La Paz. Seveda smo ga takoj ‘poinstagramirali’ in odprli ‘FB’, se pravi ‘fejsbuk’ zbiralnico všečkov z našim prvim tazaresnim potovalnim ‘selfijem’. Spust do La Paza je bil dokaj enostaven, saj gneče ni bilo in Pacifiko nas je sproti zalagal s podatki o mestu. Tam spodaj pa se je na ulici, v kateri stoji naš hotel Hilton, pardon, Milton, promet spet zgostil do skrajne možne meje, le da so bili zdaj tu med avtomobile, avtobuse, minibuse in mikrobuse namešani še pešci. A neznosni gneči navkljub, se je vse skupaj kljub vsemu premikalo. V križišča brez semaforjev so se hkrati z vseh strani vozili avtomobili in začuda vsi tudi prišli skozi, in to celo tja, kamor so se namenili. Tako smo tudi mi prišli do hotela, plačali dogovorjeni znesek in bili nadvse zadovoljni, da nas je prevažal Pacifiko. Da je fant od fare, nas je pred hotelom prepričeval tudi naključni (ali pa tudi ne) neznanec, ki je bog ve kaj hotel od nas in nam je želel pokazati, da je tudi on tako zaupanja vreden, kot naš Pacifiko. Ampak se nismo dali kaj dosti motiti in smo se zelo na hitro zatekli v varno zavetje hotelske sprejemnice.

‘Selfi’ z razgledne točke na poti iz El Alta v La Paz

Tudi pri naslednjih vožnjah s taksijem po La Pazu smo želeli, da nam iz hotela pokličejo Pacifika, ampak se nekako ni izšlo. Tistega večera, ko smo se odpravljali na izlet v Uyuni, nas receptor očitno ni dobro razumel in nam taksija sploh ni naročil. Tega nam, ko smo želeli iti in taksija ni bilo, sicer ni povedal, ampak je šel preprosto ven na ulico in v naslednji minuti smo že imeli taksista, ki nas je bil pripravljen odpeljati na avtobusno postajo. Ob vrnitvi iz Uyunija, tako zgodaj zjutraj, da je bila še tema, se je okrog avtobusa nagnetla množica taksistov in eden od njih nas je vprašal, kam gremo. Ko smo mu povedali, da hočemo v naš Hilton z lepotno napako v imenu, zaradi katere je zgolj Milton, ga je zanimanje za nas povsem minilo in se je vneto sukal okoli drugih potnikov. Potem, ko pri njih ni bil uspešen in smo mi iz avtobusnega prtljažnika končno dobili svojo prtljago, je spet prišel do nas in nas bil pripravljen odpeljati v našo bazo, oziroma bazni tabor v tretjem ali petem nadstropju na 3.660 metrih nadmorske višine.

Tudi naši naslednji poskusi, da bi nam v hotelu naročili Pacifika se niso izšli. Uspeli so nam priklicati najprej enega in nato še drugega sina, naš Pacifiko, pa je imel vedno neke druge opravke in tako nam ni bilo usojeno, da bi se še enkrat prevažali z njim. Smo pa sčasoma postali tako predrzni (samozavestni), da smo si tudi sami upali ustaviti taksista na ulici in se peljati z njim, tako da upam, da na našem zunanjem ministrstvu tega ne bodo brali, da nas ne dajo na kakšen seznam oseb s povečanim tveganjem za ugrabitev.

Sicer pa smo se, če se je le dalo, držali preverjene strategije, da smo receptorjem naročali, da naj nam pokličejo taksi. Tako vnaprej veš, kaj lahko pričakuješ in koliko te bo stalo. V Cuscu, mestu ki je bilo naše izhodišče za izlet na Machu Picchu, so nam iz hostla Mama Simona poslali taksista, ki se je moral pošteno potruditi za vnaprej dogovorjeni znesek, ker so ravno tisti dan, ko smo mi prišli, v Cuscu učitelji zahtevali zvišanje plač. Naš taksist je še pravi čas obrnil proč od ulice, kjer je potekal protest in po nekaj neuspešnih poskusih tu in tam, kjer se je že naredil prometni zamašek, le našel stranske ulice brez zastojev, po katerih se je dalo priti do Mame Simone. Ob tem velja omeniti, da je v Peruju, z izjemo stopalke za plin in zavore, verjetno največkrat uporabljena naprava v vozilu hupa. Hupanje je tam način komunikacije. S hupanjem se šoferji med seboj sporazumevajo, čeprav nam ni uspelo ugotoviti, ali uporabljajo kakšno posebno obliko Morsejeve abecede, ali pa ima vsak svoj značilni tonski zapis, ki ga razločuje od drugih avtomobilistov in s katerim uveljavlja svoj prav – se pravi, si izbori prednost.

O taksijih in taksistih bodi zaenkrat dovolj. Čas je za nekaj stavkov o tisti najbolj značilni javni obliki cestnega prevoza, ki jo zelo dobro poznam že iz svojih najstniških let. O avtobusih, namreč. V načrtu smo imeli kar nekaj dolgoprogaških avtobusnih voženj, kar glede na slabo stanje moje hrbtenice, ki še ni dopuščala povsem normalnega razpona vsakdanjih gibov, ni bilo ravno obetavno. Ampak v Boliviji avtobusi niso kar tako. Avtobus je tam lahko tudi »semicama« ali po naše »polpostelja«. To pomeni, da ima eno tako oporo oziroma podlogo za noge, da med nočno vožnjo laže spiš in sedež se seveda nagne nazaj, čeprav ne dosti bolj kot na običajnih avtobusih ali pa na letalu. Imel naj bi tudi wi-fi, a je brezžična povezava z internetom delala samo malo preden smo se odpeljali, potem pa nič več. Smo pa zato ob odhodu dobili večerjo. Nič posebnega, a kljub vsemu neskončno več, kot pa dobiš na današnjih nizkocenovnih letih, kjer ne dobiš nič. Zjutraj, pred prihodom na cilj pa te zbudijo z zajtrkom. S tako nočno vožnjo dejansko prihraniš en polpenzion v hotelu in ko to upoštevaš, tudi ne ravno nizka cena prevoza, ni več tako grozno visoka. Spi se sicer bolj slabo, mene je ves čas skrbelo, kdaj se bo stanje mojega hrbta dramatično poslabšalo, a se začuda ni. Mi je pa ves čas tiščalo ramena nekam skupaj, tako da nisem vedel, kako naj držim roke, da ne bom zjutraj ves polomljen. Tudi Taj je imel, kolikor sem seznanjen, podobne težave. A ne glede na vse, noč je minila hitreje, kot na čezoceanskih letih in pojma nimam, kje in kako smo se vozili. Samo zjutraj, ko smo se vozili po neskončni ravnici proti Uyuniyu, se spomnim dolge sence našega avtobusa – dolge po višini in ne dolžini, ker je sonce na vzhodnem obzorju sijalo pravokotno na smer naše vožnje in to tudi pod dnom avtobusa, tako da so se na senci jasno videla tudi kolesa. Res ‘carsko’, kot v risanki. S polposteljnim avtobusom smo se z nočno vožnjo tudi vrnili iz Uyunija v La Paz. Za izlet v Cusco pa smo se raje odločili za letalo kot za celonočno in poldnevno vožnjo, na kateri bi morali še prestopati, pa še časovno bi šlo na tesno.

Jutranja senca našega ‘polposteljnega’ avtobusa med vožnjo čez most, malo pred prihodom v Uyuni (za posnetek sence na Youtube-u na fotografijo)

Smo pa bili deležni avtobusne vožnje tudi v Peruju, saj vlak za Machu Picchu ne pelje iz Cusca, no vsaj ta, s katerim smo mi potovali, ni. Zato smo morali tam najprej na avtobus in šele po uri in pol vožnje smo prispeli na železniško postajo, kjer so nas spustili na vlak. Kar je najbolj zanimivo pri teh prevozih je, da ne samo, da dvakrat preverijo ali res imaš karto, ampak tudi preverijo tvojo identiteto, se pravi, da jim moraš pokazati svoj potni list. Spotoma te pa peljejo mimo prodajalcev, ki ti ponujajo vse mogoče. Mi smo vzeli dve polivinilasti pelerini, tako za vsak slučaj, ker na Machu Picchuju je vreme precej spremenljivo in kaj rado škropi z neba. Kaj bi ne, ko je pa ta inkovska naselbina nebu tako blizu. Kot se je kasneje izkazalo, je bil nakup smiseln in koristen. Ženica, ki nam je pelerine prodala, je nekaj malega zaslužila, mi pa nismo bili mokri, ko je proti koncu našega obiska začel pršiti droben dež. Saj ne, da bi nas lahko tisti dežek resno zmočil, če teh dveh pelerin ne bi imeli, ampak toliko sta nam pa že koristili, da nakup lahko štejemo za upravičen. Navsezadnje smo pa le Gorenjci, no ja, vsaj jaz sem, Julija je tudi že naturalizirana Gorenjka, torej tudi otroka ne moreta biti Štajerca, čeprav jima je Maribor nekam sumljivo pri srcu. Kakorkoli že, tile perujski avtobusi, ko ti enkrat uspe priti vanje, so precej običajna zadeva in niso »polposteljni«. Tudi ni potrebno, da bi bili, čeprav smo se na povratku vrnili kar pozno zvečer, tako da me je že malo skrbelo, če bomo uspeli dobiti taksi. No, pa smo ga, saj taksisti dobro vedo, kje in kdaj se splača čakati in jih je bilo ob prihodu avtobusov iz Ollantaytamba, do kamor nas je pripeljal vlak, več kot dovolj, da so nas razvozili po hotelih.

Taj in Maša za mizo v vagonu ‘Vistadome’ vlaka

Če odmislim tistih nekaj voženj s podzemeljsko železnico v Santiagu in z nadzemeljskim metrojem iz Viñe do Valparaisa in nazaj, potem je bil edini pravi vlak, s katerim smo se vozili, tisti iz Ollantaytamba do Aguas Calientesa in nazaj. Aguas Calientes je naselje pod Machu Picchujem, iz katerega neprestano vozijo avtobusi gor in dol. Gor na Machu Picchu in dol v Aguas Calientes. Sodeč po številkah, s katerimi so bili označeni, naj bi bilo teh avtobusov čez 20, če so vsi vozili sočasno, pa lahko le ugibam. Dejstvo pa je, da so vozili zelo na gosto. Sicer pa so bili še najbolj podobni našim mestnim avtobusom.

Ampak, če se vrnem nazaj k vlaku. Ta, za katerega smo kupili karte, je takoimenovani ‘Vistadome’, kar pomeni, da ima, zaradi boljšega razgleda po slikoviti dolini reke Urubamba, okna tudi na stropu. Temu primerno je visoka tudi cena, a še zdaleč ne tako astronomska kot pri posebni, luksuzni različici ‘Hiram Bingham’, ki je okroglo šestkrat višja. Ampak dobiš pa vse in še več: od penine, do žive muzike.

Prihod vlaka v Aguas Calientes

Čisto in zgledno urejeno je bilo tudi v našem Vistadomu, osebja je bilo tudi toliko, da so bili že skoraj eden drugemu napoti. Tudi protokol imajo do potankosti naštudiran. Ko strežnik pristopi k mizi, pozdravi, se predstavi, zaželi prijetno in udobno vožnjo in pove, da bo za naše udobje in prijetno počutje skrbel on oziroma ona. Sledi razpostavitev pogrinjkov pred potnike ob mizi: vsakemu prtiček, nož, vilica in žlička. Ob taki ‘konstelaciji’ jedilnega pribora je pričakovanje seveda veliko. Ko razdelijo sendviče, si misliš, aha, tole je za ogrevanje, super. Ko potem dobiš že sladico, si misliš, da imajo pri njih malo na glavo obrnjen vrstni red in pač ješ sladico pred glavno jedjo. Ko potem ne prinesejo ničesar več, zagrenjeno spoznaš, da si zamudil enkratno priložnost, da bi sendvič pojedel elegantno, kot ti je to omogočal nastavljeni pribor, ti pa si ga namesto tega banalno požrl kar iz roke, ker nisi prepoznal dodane vrednosti, ki jo je vseboval, namreč, imel je vlogo glavne jedi! Nič zato, si misliš, na poti nazaj, se mi to ne bo zgodilo. Ampak na poti nazaj, smo namesto sendviča dobili kos pice. Pico smo pa že navajeni jesti s priborom in smo tako prikrajšani za užitek, ki ga zagotovo pomeni dejanje zapičenja svetlečih se, elegantnih vilic v telo sendviča in zatem ponavljajočih se elegantnih potez vlečenja noža ob vilici sem in tja skozi kruh, zelenjavo in meso vse do krožnika. Da ne omenjam nošenja odrezanega kosa na vilici od krožnika do ust. Kako zelo more vse to izboljšati potešitev lakote s tako običajno stvarjo kot je sendvič, vedo samo tisti, ki so to poskusili. Mi žal nismo imeli te sreče oziroma pameti, da bi bili med njimi.

Pogrinjek s kosem pice kot glavno jedjo na povratku iz Aguas Calientesa (za več fotografij klikni tule)

Smo bili pa na poti nazaj osrečeni najprej s plesom nekega peklenščka, v katerega se je oblekel eden oz strežnikov, druga dva – moški in ženska pa sta uprizorila modno revijo pletenin iz alpakine volne. Delo sta opravila dovolj profesionalno, tudi izdelki so bili lepi in praktični – z eno samo napako – bili so nesramno dragi. Modna revija je bila namreč namenjena prodaji. Izlet na Machu Picchu se je tako izkazal kot prvinsko spoznavanje ‘totalnega turizma’, pri katerem je gost molzna krava, ki jo molzejo ob vsaki priložnosti, če te ni, jo pa naredijo. Kot na primer pri izstopu iz vlaka, saj ne izstopiš na postaji, ampak na pokriti tržnici, kjer moraš do izhoda s perona skozi labirint poti med stojnicami s pleteninami, spominki vseh vrst in ne vem čem še vsem. Nisem namreč gledal, ker sem iskal pot ven in jo po nekaj neuspešnih poskusih tudi našel. Kako pridejo ven bolj potrošno naravnani, mi ni jasno. Vem le, da precej lažjih žepov in precej bolj polnih rok, kot so tja vstopili.

Vlak sicer posebno hiter ni bil, tako da je v tem pogledu zelo spominjal na naše železnice, na katerih so hitrosti, ki bi presegale tiste iz 19. stoletja, znanstvena fantastika, če malo pretiravam. Ampak v tem pogledu so tudi vlaki pri nas očitno bolj namenjeni občudovanju lepot naše domovine, kot pa temu, da čim hitreje prideš iz Kopra v Ljubljano ali pa iz Ljubljane v Celje. Pomembna razlika pa je, poleg postrežbe in cene, da se je vsake toliko iz zvočnikov oglasilo sporočilo, ki je potnike seznanilo, kje so in kaj tu lahko vidijo. Ampak ravno pretiravali s tem nikakor niso. Omenili so, kje se začne “Inka trail” in povedali nekaj o tem, kako poteka. Morda zato, da bi se kdo opogumil in bi se naslednjič peš povzpel na Machu Picchu. Ali pa zgolj zato, da bi se nam zdelo, kako dobro je, da se udobno peljemo in nam ni treba nekaj dni z nogami obdelovali kamnite poti, da bi prišli, kamor smo se namenili.

Od vlaka pa spet nazaj k avtobusom. Z enim smo se vozili tudi v Čilu in to nekam, kamor se sploh nismo namenili, ampak so se namenili, da nas tja pošljejo, moji sorodniki. Tudi ta avtobus iz Santiaga v Viño del Mar je bil “semicama” pa še nadstropni povrhu. Že omenjena naša uradna spremljevalka, šestnajstletna Alejandrina hči, nam je kupila karte na vrhu spredaj, da bomo lahko čim bolj uživali v razgledu. Za “semicama” na tej poti ni bilo nobene potrebe, saj vožnja ni trajala niti dve uri, povrhu vsega pa smo potovali sredi dneva. Praktično vsa vožnja je potekala po avtocesti, ampak tudi v tem primeru je avtobus ustavil kar nekje sredi poti in pobral prodajalko slaščic, ki je potem tistim redkim potnikom, ki smo bili na avtobusu, poskušala prodati čimveč svojega sladkega blaga. Naša mlada spremljevalka, ki očitno ve, kaj je to tradicija, nam je seveda nakupila sladic, da smo jih lahko poizkusili. Ni pa nam razložila, da imajo na poti med Santiagom in Valparaisom nekaj podobnega, kot so pri nas med Ljubljano in Mariborom Trojane. Na Trojanah je tako rekoč obvezen postanek zaradi krofov, no vsaj nekdaj, ko še ni bilo avtoceste, je bil. Na poti iz Santiaga v Valparaiso pa je bil nekdaj, ko še ni bilo avtoceste, obvezen postanek ob cesti v kraju Curacaví, ki je daleč naokrog znan po svojih sladicah “Dulces de Curacaví”. Ker ob avtocesti ni stojnic, ob katerih bi lahko ustavljali sladic željni mimovozeči avtomobilisti, so se podjetni domačini očitno domislili, da lahko vsaj avtobusne potnike osrečijo, oziroma osladijo s tem, da na avtobus “infiltrirajo” prodajalko s polno košaro dobrot. In tako smo se na poti proti Viñi, oziroma sosednjemu Valparaisu, sladkali z značilnimi čilskimi sladkarijami. “Tipikl Čile fud, tipikll, veri tipikl!” bi v svoji komedijantski angleščini rekel moj bratranec Guri, Maša pa nič, ker vse dokler ni prebrala tega zapisa, sploh vedela ni, da smo se na avtobusu sladkali, medtem ko je ona spala. Torej je semicama vendarle dosegla svoj namen! Kar pa se Gurija tiče, je bil prav on tisti, ki nas je pravzaprav poslal na ta izlet in se nam potem zvečer z Alejandro v Viñi tudi pridružil. O tem, kako nas je prevažal kot vreče krompirja sem že pisal, o tem, da nas je peljal v igralnico, na večerjo ter nočni ogled Valparaisa, pa še bom.

Klikni na sličico za posnetek iz mikrobusa na Youtube-u

Kar se avtobusov tiče, ostane neobdelan samo še prevoz z mikrobusom. V La Pazu smo imeli pred povratkom v Čile še dovolj časa za ogled kakšne od bližnjih znamenitosti in odločili smo se, da se odpravimo pogledat Tiwanaku, arheološko najdišče iz časa predinkovske civilizacije, ki jo Arthur Posnansky imenuje za zibelko ameriškega človeka, upravičeno pa se uvršča med najpomembnejše kulture starega veka na svetu. Do te zaščitene dediščine človeštva se najbolj poceni pride s precej neuglednimi mikrobusi. Ti izgledajo približno tako kot najmanjši možni kombiji, ki si jih lahko zamislite, nekaj takega kar je včasih delal Fiat in ni bilo prav dosti večje od fička. Tako kot se v fička lahko stisne neverjetno veliko ljudi, se jih ustrezno več lahko natlači tudi v bolivijske mikrobuse. Seveda moraš najprej najti takega, ki pelje tja, kamor si se namenil. Glede tega nismo imeli posebnih težav. Na ulici smo ustavili taksista in nas je odpeljal do postaje, od koder vozijo mikrobusi v Tiwanaku. Tam pa ni bilo treba nič drugega kot izgledati kot turist in smo bili takoj povprašani, kam smo namenjeni. Možakar, ki ima vlogo ‘vrhovnega razporejevalca potnikov’ nam je odkazal naš mikrobus in ker nas je bilo preveč za tistega, ki je bil namenjen najprej odpeljati, smo morali v naslednjem čakati, da se je napolnil tisti pred nami in potem še naš. Ko smo zasedli vseh, mislim da 12 sedežev, ali pa kakšnega manj, smo se odpeljali. Po poti smo nekoga odložili in nekoga pobrali. Zanimivo mi je bilo, da je zunaj zgledal dokaj normalne bolivijske velikosti, ko pa se je usedel med voznika in potnika spredaj desno, je bil kar naenkrat za pol glave večji od obeh. Sklepal sem, da je njegov sedež postavljen višje in da v bistvu sedi na motorju našega mikrobusa, ki je očitno potegnjen v notranjost vozila, saj spredaj ni imelo nobenega ‘nosu’ v katerem bi bil nameščen motor. Na vožnji iz mesta po cesti, ki sicer ni avtocesta smo se morali ustaviti na nadzorni točki, a se ne spomnim, ali smo morali kaj plačati, ali je šlo le za preverjanje varnostnih značilnosti vozila (in voznika). Očitno je vožnja po precej praznih in v glavnem ravnih cestah na redko poseljenem Altiplanu precej bolj nevarna, kot pa značilno poskakovanje z avti po prometnem kaosu mestnih ulic. Do Tiwanakuja smo srečno prispeli in ob izstopu nam je šofer povedal, ob kateri uri in kje naj čakamo, da nas bo peljal nazaj v La Paz. Na ta način si je hotel zagotoviti polno zasedenost tudi na povratku, ampak se mu ni izšlo, ker se je kar nekaj njegovih potnikov odpeljalo nazaj že prej. Mi smo si privoščili še kosilo in smo tako dočakali istega šoferja, ki pa k sreči tokrat ni čakal, da bodo vsi sedeži zasedeni, saj je bilo očitno, da je potencialnih potnikov za nazaj že tako malo, da nima smisla čakati. Tako smo se lahko v živo prepričali, kako javni prevoz deluje tudi brez voznega reda. Avtobus odpelje, ko je poln, ali pa ko šofer presodi, da nima več smisla čakati na morebitne dodatne potnike.
Ob koncu tega zapisa o načinih potovanja na štirih kolesih ali več pa še nekaj besed o najbrž najbolj vznemirljivi potovalni dogodivščini, potovanju s Toyotinim Landcruiserjem. Pri tem ni toliko pomembno, s čim smo se vozili, temveč predvsem, kje smo se vozili. Prav slednje pa je razlog, zakaj je vsemu navkljub bilo pomembno, s čim smo se vozili. Lahko bi bil sicer tudi Nissan Pathfinder ali Landrover Discovery, čeprav slednjih tam nismo videli. Skratka, za vožnjo po puščavskih brezpotjih, oziroma za silo urejenih peščenih in kamnitih poteh, ne pride v poštev nič, kar nima štirikolesnega pogona in ustrezne oddaljenosti od tal. Po mnenju večine od 90 turističnih agencij, ki vozijo turiste iz Uyunija na ogled lepot slane puščave in okoliških lagun ter vulkanov, so očitno najbolj primerne Toyote. Menda so prav Japonci odkrili ta sorazmerno nov turistični biser, ki se ga še vedno drži nekaj avanturistične mikavnosti, pa čeprav samo zato, ker je prehranjevanje in spanje organizirano še precej špartansko, brez vsakršnega “luksuza”, precej po domače, da ne napišem taborniško. Landcruiserji imajo poleg voznikovega še šest sedežev. Če poleg voznika sedi še turistični vodič, potem je za turiste na voljo še pet mest. No, za tista dva v zadnji vrsti je sicer prostora bolj malo, predvsem pa je ob vsakem izstopanju treba podreti sedeže in naslonjala v drugi vrsti, saj sicer sploh ne moreta ven. Na streho vozila se zloži prtljago vseh potnikov in drugo kramo, ki jo rabita voznik in vodič, da poskrbita za potnike in za vozilo. Vse to se potem prekrije in zavije v ponjavo, da je zaščiteno pred prahom. Nekaj malenkosti se da spraviti še v prtljažni prostor in vozilo je nared za avanturo, ki se redko konča brez menjave vsaj enega kolesa s tistim rezervnim in brez polnjenja izpraznjenih pnevmatik. Ampak če je samo to, potem si lahko zadovoljen, saj za take stvari poskrbi šofer sam in ni treba čakati na mehanika ali na rezervno vozilo, kar zna biti v puščavi precej neprijetno, pa četudi je tako prometna kot tale, po kateri se vozi na stotine vozil dnevno. Je pa res, da imajo vsi ponudniki izletov zelo podobne načrte poti in se večina vozi po istih poteh ob podobnih urah dneva.

Naš Landcruiser na enem od postankov na Ujunijskem slanišču (za posnetke vožnje po puščavi klikni tule)

Ker nas je na naših poteh po puščavskih brezpotjih in poteh, ki so se ponekod razcepile na več vzporednih poti, pa se potem spet zlile v eno, spremljalo sonce, me je na sedežu v drugi vrsti nekajkrat neprijetno prepihalo, ko sta si voznik in vodič spustila stekla v sprednjih vratih. Seveda, njiju je skozi vetrobransko steklo pregrevalo sonce, zrak, ki je vdiral v vozilo pa je bil vse prej kot vroč, niti topel ne, saj temperature niso bile ravno poletne, malo zaradi nadmorske višine in še bolj zaradi tega, ker je tam aprila pač jesen. Ker nimam prijetnega občutka, če moram ljudem “težiti” (razen, če niso iz moje družine), sem se poskušal na vse možne načine zaščititi pred hladom, ki mi je vel okoli glave. K sreči sva s Tajem kupila zaščitna platnena klobuka, tako, da sem si pomagal s tem, pa s sončnimi očali in vsemi priročnimi sredstvi iz blaga, kot je bil na primer Julijin šal. Tako zavit sem potem ždel zadaj in skozi špranjo znotraj vsega blaga občasno preveril, če se je pokrajina, po kateri se vozimo, že kaj spremenila. Ampak tak obred zavijanja je bilo treba izvesti le nekajkrat, večinoma je bila vožnja čisto prijetna, lahko bi celo rekel, da še na naših avtocestah, razritih od neštetih tovornjakov, bolj trese, kot na hitri vožnji skozi puščavo, sploh po gladki površini slanega jezera, oziroma največjega slanišča na svetu, kot mu rečejo nekateri. Tam sem imel občutek, kot da smo se naenkrat znašli v eni od scen iz ‘Mad Maxa’ in sicer tistih, v katerih z vsemi mogočimi vozili drvijo in se lovijo ter borijo po puščavi. V našem primeru so bili sicer v glavnem sami Landcruiserji, ampak s približno sto na uro so in smo drveli po neskončni bleščeči beli ravnici, se zdaj približevali drug drugemu, drugič oddaljevali, skratka bilo je nepojmljivo, če seveda odmislimo vse, s tem povezano onesnaževanje, ki ga zanesljivo ni malo. Ampak prihodnost tega planeta smo očitno že “zafurali” in naša potrošniška civilizacija smetiščarjev je slejkoprej obsojena na žalosten konec. Do tedaj pa si le privoščimo … Skratka, ta neprijetni del je treba odmisliti, pa morda še kakšen glavobol zaradi redkega zraka na tej višini in potem je doživetje res pravljično, ali pa še bolje, filmsko. Tri dni smo se več vozili, kot pa bili na mestih ogleda ali obeda, pa je vendar minilo, kot bi mignil. Kdo bi si mislil, da ni nujno, da je puščava pusta in dolgočasna, temveč ravno nasprotno, zanimiva in vznemirljiva.

Takole je po koncu moje vožnje na ‘cilju’ izgledalo zadnje kolo’ Julijinega’ kolesa (za več fotografij in video posnetkov klikni tule)

Da bi res prvinsko doživeli Ujunijsko slanišče, nam je naša turistična agencija pripeljala kolesa, s katerimi smo potem zadnjih nekaj kilometrov pred postankom pred nekdanjim hotelom, sezidanim iz blokov soli, izkušali gonjenje pedalov na ne ravno novih in ne najbolje vzdrževanih kolesih po slani ravnici. Juliji to opravilo ni šlo najbolje od nog in medtem, ko so bili drugi že na cilju, je bila šele na pol poti. Mislil sem, da je kriv razredčen zrak in pomanjkanje kondicije, ampak potem, ko sem naredil že kar nekaj zajetnih krogov okrog nje, da bi je ne pustil same, pa vendar ohranil hitrost, ki pritiče kolesarju z mnogo leti izkušenj, mi je končno predlagala, da zamenjava kolesi. Po zamenjavi ji je šlo kar naenkrat precej bolje, meni pa seveda ne, ker je bila zadnja zračnica skoraj povsem prazna. Pa sem se potrudil do te mere, da sem na cilju ugotovil, da mi je z vztrajnim gonjenjem pedalov uspelo pnevmatiko povsem izprazniti, pa še snela se je, tako da sem opravil kar intenziven višinski trening. Ujunijsko slanišče je namreč na nadmorski višini 3.656 metrov. Zrak je temu primerno redek, ampak vsaj sorazmerno čist, česar za La Paz, ki je na podobni višini, nikakor ni mogoče trditi.

Taj na višinskem treningu kolesarjenja na Ujunijskem slanišču

Z La Pazom prehajam še na našo najstarejšo in najbolj običajno premikanje po kopnem, to je hoja. Kaj pa naj bi bilo pri hoji tako posebnega, da si zasluži, da jo sploh omenjam. Predvsem že omenjena nadmorska višina in zrak nasičen z izpušnimi plini spremenita hojo v La Pazu v poseben telesni napor, ki se je pri meni ob hoji navkreber vedno končal z višinskim glavobolom. Tudi Taj, ki je skoraj pol mlajši od mene je ugotovil, da se ob čisto običajni hoji po stopnicah navzgor zasopiha, kot da bi tekel na Šmarno goro. Je pa v La Pazu tako, da nimaš kaj dosti izbire.Aali greš navzdol, ali pa se vzpenjaš! Ponavadi je tako, da najprej eno in potem drugo, ker se je običajno treba vrniti. Mi smo se ponavadi vračali v naš hotel. Na kakšni daljši poti smo imeli celo možnost kombinirati hojo v zaporedju dol, gor, dol, gor! Za kaj več nam je pa že zmanjkalo volje in moči, oziroma zraka in smo se s polnimi pljuči izpušnih plinov raje usedli v taksi!

Drugod na našem potovanju je hoja potekala bolj po domače, torej tako kot smo vajeni, s tem da smo bili kot turisti bolj pozorni na arhitekturne in gostinsko-trgovinske značilnosti krajev, kjer smo hodili. Edino v Cuscu smo bili kot turisti tarče neštetih prodajalcev vsega mogočega od ponaredkov očal do turističnih ogledov tamkajšnjih znamenitosti. Od vseh obiskanih krajev je to le najbolj turistično mesto. Če si se v njem slučajno usedel na klopco, so se prodajalci zgrnili okrog tebe kot pujski okrog svinje v času dojenja. Močno ovirano je bilo pešačenje tudi v malem kraju pod Machu Picchujem, v Aguas Calientesu. Pa ne zaradi redkega zraka, ampak zaradi zgoščene gostinske ponudbe. Ulica, po kateri smo se vzpenjali do našega hostla, je imela lokale na obeh straneh ulice nanizane drugega ob drugem in pred vsakim je stal eden od natakarjev ali ena od natakaric. Tako si bil na vsakem koraku zdaj z ene zdaj z druge strani deležen pozdrava in ponudbe “Happy hour – Pisco sour”. Pri njih so kar naprej “srečne ure”, ko ti nudijo popust, samo da te zvabijo noter. Če se že ne pustiš prepričati, ti pa vendarle stisnejo v roke vsaj vizitko, da boš za drugič vedel, kam moraš. Takole hojo bi lahko človek poimenoval ‘hoja z odklanjanjem’. Odklanjanjem vsakovrstnih gostinskih storitev in sem in tja še kakšne masaže. Julija je najprej mislila, da se ponudba “Happy hour” veže na tistih nekaj ponudnic masaže, ki so bile sem in tja posejane med restavracije in trgovinice s spominki ter hotelčke. Ampak te niso ponujale popusta v času, ko ni veliko gostov. Da bi pa preverili, kakšno masažo ponujajo, nam pa niti na misel ni prišlo.

3.3. Kako je Pelcija potovala po vodi

Po vodi se nismo premikali. Tudi v vodi bolj malo. Ampak smo pa zato izkoristili edino ponujeno priložnost, da smo lahko pod zvezdami okrog južnega križa ždeli v topli vodi in to v trdi temi, praktično brez slehernega svetlobnega onesnaženja. Na desetine, če ne kar na stotine kilometrov naokrog ni bilo namreč nobene javne ali zasebne razsvetljave, ki bi razsvetljevala kaj več od prostora v katerem se nahaja. Bazen, če se mu lahko tako reče, je bil majhen in plitev, da se je dalo v njem sedeti v topli vodi, ki je segala do vratu. Sicer nam je bilo priporočeno, da naj bo baterijska svetilka del obvezne opreme, a smo se zanašali na svetilke z naših telefonov. Teh pa potem k bazenu nismo nesli. Tako smo se v majhni hiški z garderobo za moške za enimi in za ženske za drugimi vrati, preoblekli hkrati s tistimi, ki so upoštevali priporočilo. Ampak od tu naprej je bila potem tema in je bilo treba za zaključek namakanja čakati, da se kdo z lučjo odpravi v garderobo. Druga nerodnost, s katero sem se ukvarjal, pa je bila ta, da tudi stranišča ni bilo. Kaj mi je torej preostalo drugega, kot da grem iz bazena in za garderobo po pasje zmočim vogal. No, ne čisto po pasje, ker noge nisem dvignil. Sicer, bi najbrž lahko zadevo neopazno opravil tudi v bazenčku, na tisti strani, kjer voda izteka v laguno bi najbrž tudi tistim, ki so mi v bazenu delali družbo, ne naredil posebne škode. Ampak tako nizko se vseeno nisem mogel spustiti. Sploh pa ne na taki višini. Toplice Polques so namreč natanko na 4.400 metrih nadmorske višine. Precej bliže zvezdam kot smo doma in lepo jih je bilo gledati iz tople vode. Ampak za mojo, z lasmi ne ravno pretirano obraslo, glavo je bil nočni hlad hitro preveč nadležen, da bi dolgo vztrajal v vse bolj polnem bazenčku. Pa ne vse bolj polnem vode, ker ta je tekla čez rob v laguno. Vse bolj je bil bazenček poln gostov iz tistih, zaenkrat še redkih, in še precej zasilnih prenočišč, ki so zrasla na pobočju nad tem toplim izvirom. Preden mi je uspel manever iskanja oblačil v garderobi, je minilo kar nekaj časa. Treba je bilo čakati na pravo priložnost, se pravi na prihod ali odhod nekoga z lučjo. Enkrat ali dvakrat sem že računal, da mi bo uspelo, pa sem se moral razočaran vrniti nazaj na toplo v vodo. Ker je Julija med mojim izletom za vogal ugotovila, da me ni več v bazenu, je tudi ona našla priložnost za oblačenje in ko je tudi meni uspelo izkoristiti luč na novo prispelega gosta, sva se družno odpravila do našega prenočišča, kakih sto ali dvesto metrov po popolni temi in po slabo zvoženih poteh, za katere si nisva niti dobro zapomnila kam peljejo in predvsem, katera pelje do stavbe, v kateri smo prenočevali. Na pol poti sem se spomnil, da sem pozabil sposojeno brisačo. Torej sem se sam odpravil nazaj, tipajoč po robu bazena našel brisačo, jo pobral in odsopihal nazaj v breg za Julijo. Ampak je ni bilo več tam, kjer sem jo pustil. Seveda, saj je odrasla, se ji že ni dalo čakati sredi poti in je šla pač sama naprej. Ampak ne tja, kamor je bilo treba, ker je v naši sobi ni bilo. Kaj zdaj? Sem šel pač ven in poskušal z ne preveč glasnim žvižganjem in klicanjem. Nič! Od nikoder nobenega glasu. Kaj mi je preostalo drugega, kot da nadaljujem z višinsko vadbo in sem se spet odpravil navzdol. To tudi na tej višini ni posebej težko, ampak ob sosednji hiši je bilo treba spet navzgor, kar se takoj pozna na povečanem hlastanju za zrakom. K sreči ni bilo treba prav daleč, ker se je že vračala z brega. Saj prav zares izgubila bi se težko. Celotne toplice zaenkrat premorejo kake tri, morda štiri stavbe, pa še te so po kakih sto metrov narazen, takoj za njimi pa se dvigajo strma pobočja, vse tja do vrhov na 5.000 metrih, da te še podnevi hitro mine, da bi se vzpenjal po njih, kaj šele sredi noči. Nočnega vzpona tja gor si bržkone niti naš alpinistično navdahnjeni Tin ne bi želel, sicer smo ga pa tako ali tako pustili doma. Ampak, ker so stavbe toliko narazen, se ponoči zgolj v soju zvezd od ene do druge ne vidi in tista, v kateri smo stanovali, je bila najvišje na pobočju in jo je bilo tudi zato najtežje najti.

4.1. Kako je Pelcija na poti prebivala pri teti

Moja teta Joži je prišla v Čile v petdesetih letih prejšnjega stoletja in kot plavolasa ‘gringa’ takoj vzbudila zanimanje med domačimi fanti. Očitno se je še posebej navdušeno okoli nje smukal njen sedanji Angel, ki pravi, da ko ga je enkrat pograbila, ga ni več izpustila. Skupaj sta si ustvarila dom in družino, kaj družino, ‘dinastijo’. S tem zadnjim mislim predvsem na to, da so družinske vezi pri njih čvrste in toge. Angel, tetin mož, je vsaj arhangel, če sodim po njegovi patriarhalni vlogi. Teta pa je bila od nekdaj finančna ministrica znotraj dinastije Arancibia-Pelc. Poskrbela je za šolanje svojih otrok in je skrbela in še vedno skrbi za šolanje vnukov – tistih, ki še niso doštudirali.

Malo sem ugibal, da so morda prav te dinastično ‘zadrgnjene’ družinske vezi eden od razlogov za to, da so, tako moja bratranca kot tudi sestrična, ločeni, pri čemer imajo vsi skupaj kar deset otrok. Ali so njihovi partnerji res šli v zvezo z njimi zaradi koristoljubja, ali pa jim ni ustrezala dinamika hirarhično vzpostavljenih odnosov v okviru razširjene družine, kjer so vse ključne odločitve prihajale s strani ‘arhangela’ in so bili vsi denarni tokovi pod nadzorom glavne finančnice, ne vem. O tem nisem poizvedoval in tako ostajam neveden in lahko le ugibam, ampak dejstvo je, da ima teta moža, hčer in dva sina ter šest vnukov in štiri vnukinje. Ob mojem prvem obisku, sem živel pri njej v hiši, ki sta jo imela z Angelom v Colini.

Kasneje sta hišo v Colini prodala in zgradila novo zase, ter še dve za otroke in to v Reini Sur. To je podeželsko območje zahodno od Coline na ravnini, ki sega do vznožij hribovja, ki se potem nadaljuje v priobalno gorsko verigo. Na zemlji, ki jo imajo v lasti na tem območju, že dolga desetletja, pridelujejo origano, ga pakirajo in prodajajo širom sveta. Zaradi napredujoče suburbanizacije se naselja v okolici Santiaga, med katera sodi tudi Colina, nezadržno širijo in kmečke površine v lasti moje tete, moža in zdaj tudi njunih treh otrok so doživele administrativno spremembo iz kmetijskih zemljišč v zazidalno območje, kar pomeni, da jim je vrednost krepko poskočila in v prihodnje bodo tu namesto origana očitno rasle hiše.

Julija in teta Pepa, kot jo kličejo v Čilu, v veži pri vhodnih vratih njenega zdajšnjega doma

No, nekaj hiš je zraslo že do zdaj in v eni od njih smo prenočevali v času našega obiska v Čilu. Tetina hiša je postavljena v ‘kondominiju’. To je ograjena soseska. Ograjena je zaradi varnosti in zasebnosti. Stopnje varovanja pa so seveda različne. Lahko imaš okrog take soseske zid, na njem rezalno žico, nadzorne kamere, varnostnike in možnost vstopa samo s posebnim dovoljenjem tistega, ki ga greš obiskat. Pri ‘Condominio Santa Carmen’, kjer je parcela, na kateri je tetina hiša, je varovanje omejeno predvsem na ograjo in na to, da moraš imeti daljinca za odpiranje vrat v sosesko. Imajo sicer zraven vrat tudi hiško (stražnico) za vratarja oziroma varnostnika, ampak se očitno stanovalci počutijo dovolj varno, da se jim ne zdi potrebno zapravljati še za varnostnike. Ker pa želijo ohranjati občutek, da živijo na podeželju, je krožna cesta, ki omogoča dostop na parcele, makadamska in da se po njej ne bi preveč divjalo, so nastavili prometne znake oziroma ovire, zaradi katerih moraš po široki peščeni cesti voziti slalom. Celoten kondominij se razteza na površini 300 krat 400 metrov. Za parcele stanovanjskih hiš je namenjenih kakih 10 od skupno okoli 12 hektarov površine. Parcele so v sredini, okoli njih je dovozna pot, na drugi strani pa so med dovozno potjo in ograjo preostale parcele. Vse še vedno niso pozidane, tako da očitno ni pretiranega povpraševanja po njih. Skupne površine stanovalci urejajo skupaj, kar pomeni, da morajo imeti neke vrste kondominijski svet, kjer se dogovorijo, kdo jim bo zalival travo ob poti in skrbel za drevje in grmovje na skupnih površinah, ter koliko so pripravljeni za to plačati. Brez zalivanja tam še trava ne zraste, je preveč sušno zadnje čase. Predvsem pa so parcele, vsaj nekatere, precej bolj urejene kot skupne površine ob kondominijski cesti.

Julija z enim od ‘tavelikih’, palma desno zadaj, bazen levo

Parcela 1, kjer smo stanovali, je povsem na nasprotni strani od vhoda v kondominij, čisto v severozahodnem vogalu in meri slabega pol hektara. Na vhodni strani je dvorišče, ki je z ograjo ločeno od javnega dela kondominija, vhod na dvorišče pa zapirajo visoka rešetkasta vrata, ki se zapirajo na elektriko s pomočjo stikala v hiši ali pa daljinskega upravljalca. Seveda ograja parcelo ločuje tudi od sosednjih parcel in ceste, ki teče mimo kondominija na severu. Ampak od drevja in grmovja, ki se bohoti po parceli in predvsem ob njenih robovih, se ograje skoraj ne vidi. Dvorišče je od preostanka parcele ločeno s hišo, ki parcelo tako deli na dva ločena dela, ki sta bolj povezana s prehodom skozi hišo, kot pa okrog nje po travi.

Jaz in oba ‘tavelika’, ko sta bila še sorazmerno majhna – dobrih pet let prej

Na drugi strani hiše je neke vrste atrij, čeprav je hiša v tlorisu tako malo prelomljena, da imaš občutek, kot da sploh ni nobenega kota med dnevnim in spalnim krilom. Skratka, pod pergolo je v tem atriju dovolj velika tlakovana površina, da lahko postavijo dve veliki mizi ob katerih je prostora za vso družino, pridružene družinske člane, pa še za obiskovalce. Za ograjo, ki zaključuje pergolo, pa je bazen.

Ob mojem drugem obisku, ki je bil novembra, sem v njem lahko plaval, zdaj v jesenskem času, pa je bil precej zanemarjen, vode je bilo v njem samo do polovice in v njem je plavala vsa mogoča nesnaga, tako da je bilo hrane za alge več kot dovolj in so se bujno bohotile v zeleni vodi.

Dvorišče in vhod v hišo leta 2011

Leta 2011 smo se v bazenu kopali, ob zdajšnjem obisku je bilo za to prehladno, pa tudi bazen ni bil v primernem stanju za kaj takega

Naprej čez vrt je bilo videti še nekaj, ob čemer je iz cevi vedno špricala voda, ki je privabljala kolibrije. Ko sem si zadevo ogledal, sem ugotovil, da je tam še en večji, prazen in očitno že dalj časa neuporabljen bazen, ob njem pa še manjša hiška, tudi precej zapuščenega videza. Vrt je z vsemi visokimi drevesi in ogromno palmo videti čudovito, vmes so tudi replike različnih kipov, ampak žal je malo zanemarjen. Teta se je jezila, da Angel nikoli ne pošlje delavcev, da bi pokosili in ga uredili. Ampak delavce imajo zaposlene za delo z origanom in očitno je s tem toliko dela, da ni kakšne posebne možnosti, da bi ti delavci urejali še gospodarjev vrt.

Pogled z vrta proti bazenu in hiši ob najinem prvem obisku leta 2011

Hiša, ki je vez in prehod med dvoriščem in vrtom ima velik vhodni del. To ni zgolj veža, temveč prostor srečevanja in poslavljanja, objemanja in rokovanja in hkrati spominska soba, kjer te sprejmejo nešteti majhni in veliki spominki z Velikonočnih otokov, ki jih teta s strastjo in navdušenjem obiskuje že dolgo vrsto let. Iz tega prostora skrajno levo je kuhinja, ki ima okna na dvoriščno stran. Vzporedno s kuhinjo so na levi nanizani še spominska sprejemnica, dnevni prostor in zimski dnevni prostor. V slednjem je litoželezna peč ter masažna kad, ki ne dela in je pokrita z lesenim pokrovom. Sprejemnica je natrpana z lovskimi trofejami in spominki, ki jih je s številnih eksotičnih potovanj prinesel Angel. Zanimivo pri tem pa je, da to niso zgolj običajni praholovci, ampak ima vsak od njih tudi svojo zgodbo, pa naj gre za oficirski meč iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki ga je dobil od prijatelja ali pa za kamnito figuro iz Egipta, ki jo je kupil od domačina. Prepričan, da gre za ponaredek, ga je po dolgem barantanju, temu primerno poceni tudi kupil. A se je na koncu izkazalo, da gre verjetno, kljub vsemu za izvirno arheološko najdbo, saj se ponaredki ne ohranijo tako, kot se je ta njegov kipec. Angelove zgodbe so vselej zanimive, ker je spreten pripovedovalec in zna ustrezno ‘napeti lok’, tako da te pritegne, pa čeprav špansko razumeš bolj na pol, kot je to primer z menoj, da preostanka Pelcije niti ne omenjam. Se pa ta sprejemnica za razliko od drugih prostorov vzpenja v višino vse do strehe, kar pomeni, da nad njo ni mansarde, kot drugje po hiši, čeprav nam teh podstrešnih prostorov niso pokazali. Je pa zgoraj, v času našega obiska, spal Angel mlajši. Zaradi večje višine, je bilo v sprejemnico mogoče spraviti temu primerno več raznovrstnih osveževalcev spomina na preživete avanture.

Fotografije treh rodov, ko je bila stena še malo manj natrpana in še niso bile razmeščene v okvir

Osrednje mesto pa ima verjetno okvir, v katerem so nanizane fotografije vseh družinskih članov, kar pomeni da sta tam na osrednjem mestu oče in mati, hči in sinova ter ob njih še njihovi otroci. V bistvu gre za simbolni prikaz dejanske navezanosti družinskih članov na patriarhalno jedro, ki ga predstavljata teta in njen mož. No, poleg sta potem tudi fotografiji njunih staršev.

Prostor deluje precej mračno, saj so okna samo na atrijskem delu hiše. Tega pa v tem delu pred bazenom obilno senči plezalka, ki se vzpenja do strehe in ustvarja dokaj neprosojno rastlinsko zaveso. Čeprav je v prostoru sedežna garnitura, pa v njem redkokdaj kdo tudi zares sedi. Naslednji prostor je neke vrste dnevna soba. Maša jo je opredelila za jedilnico in to upravičeno, saj v njej večino prostora zavzema velika miza, na kateri so nam običajno postregli zajtrk in večerjo, kar pomeni, da smo tam še najbolj pogosto jedli. Zato je izraz jedilnica povsem upravičen. Vsaj v času našega obiska je bil. Drugače tega prostora v glavnem ne uporabljajo in je večinoma prazen. Domači se raje družijo kar v spalnici staršev, ki je na povsem nasprotnem koncu hiše, torej v desnem krilu, gledano od vhoda. Tam tudi jedo, kadar je prehladno, da bi jedli zunaj v atriju in seveda, kadar jih ni preveč za sicer dokaj veliko spalnico, kjer ima osrednjo vlogo velik televizijski zaslon. V dnevnem prostoru ali jedilnici, imajo tudi televizor, ki pa ne dela in radio, ki dela. Tam je potem še kredenca, ki služi shranjevanju posode, na eni od sten pa imajo obešena vhodna vrata njihovega prvega doma iz Coline. Skratka, tole levo krilo je natrpano s spomini in spominki.

Da tale posnetek ni iz leta 2011 se vidi po početju oseb na fotografiji – Alejandra, bratranec Angel in Maša vsak s svojim “pametnikom”

Ker smo bili na obisku aprila in maja, ko je pri njih jesen, je bilo povsod v hiši mrzlo, razen v tetini sobi, saj je imela ta privilegij, da je bil pri njej priklopljen električni radiator. Taj in Maša sta imela sobo na atrijski strani desnega krila, midva pa na dvoriščni. Vsaka od treh spalnic ima ločeno stranišče s kopalnico, kar je bilo zelo priročno, saj nam nikoli ni bilo treba stati v vrsti za umivanje ali tisto drugo, kar se tam notri še počne. V te sanitarne prostore se vstopa s hodnika, ki vodi od vhodne veže do tetine spalnice. S tega hodnika so speljane tudi stopnice na mansardo, vmes med sobo, kjer sta spala Maša in Taj in med tetino sobo pa je še delovni kabinet, skozi katerega smo hodili v atrij, vrata v atrij pa sta imela tudi Taj in Maša. Imela sta tudi vsak svojo posteljo in med njima precej več prostora kot midva z Julijo, saj je bil v najini sobi prostor okrog zakonske postelje tako skromno odmerjen, da skoraj nisva imela kam odložiti kovčkov. Tudi za pravo omaro ni bilo prostora, nadomeščala jo je majhna niša pod stopnicami za na podstrešje, katere vrata so se zapirala s špago, ki si jo moral naviti okrog vijaka. Posteljnina na kraljevsko mehki vzmetnici pa je bila več kot očitno nova, imela sva odej več kot dovolj in za vsakega od naju so za ponoči, da te ne zebe v noge, pripravili še kvačkane ali pletene nogavičke. Sprva nisva vedela, čemu so namenjene, pa so naju kasneje podučili in sva seveda tudi v praksi preizkusila, kako se obnesejo. Uporaba v mrzli hiši – nadvse priporočljiva.

Najina kopalnica je bila velika skoraj za pol sobe, in je imela vhod tudi iz spalnice. Nekoliko jo je že razjedel zob časa, čeprav hiša ni ravno stara, ampak s tem imamo izkušnje že od doma. Bolj nerodno je bilo to, da je bilo treba precej potrpljenja s toplo vodo, a tudi to ni nujno pomenilo, da si toplo vodo tudi dočakal. Ampak kaj bi s toplo vodo, če ni interneta. Ja, grozljivka! V prvih dveh dneh, preden smo šli naprej v Bolivijo, nismo imeli interneta. Ravno v času našega obiska se jim je nekaj sfižilo in videč našo stisko, so zamenjali operaterja in po vrnitvi, je internet bil. Samo za tako veliko hišo so imeli čisto premalo zmogljiv ‘ruter’, ki ni zmogel poslati signala do naše jedilnice. ‘Wi-fi’ je vlekel samo do sredine razstaviščne sprejemnice, pa še to v najboljšem primeru, v glavnem si moral kar do veže pri vhodu, da si se lahko povezal v svetovni splet. Mi, ki smo nekaj starejšega datuma izdelave, sicer vemo, da se da živeti tudi brez interneta. To vemo iz lastnih izkušenj, saj ga v času naše mladosti sploh poznali nismo in prav nič nam ni manjkalo. Ampak danes je toliko stvari, ki jih lahko delimo z drugimi samo preko spleta. Zaradi vse bolj razširjene uporabe zaslonov na dotik tako krepimo prste namesto jezika, ki nam je včasih služil za to, da smo ljudem nazorno opisali, kaj smo videli, slišali in doživeli. Zdaj je treba le po zaslonu pridrsati do filmčka, fotografije ali članka, ki se skriva nekje v navidezni resničnosti svetovnega spleta in ga pokazati sogovorniku oziroma, če sem bolj natančen sogledalcu, ker pogavarjanje v času pametnih telefonov ni več prav pogosto.

Takole delo na daljavo na gugalnici pri teti na drugi strani planeta sploh ni tako napačno, nanj bi se človek kar lahko navadil

Če se brez svetovnega spleta ne umre, pa je nekoliko drugače s spanjem. Vsi normalni pripadniki naše vrste ga rabimo in v Pelciji ga ni junaka, ki bi v tem pogledu predstavljal izjemo. Spati, jesti in piti moramo vsi, nihče od nas še ni na kozmično energijo, zato moramo baterije polniti konkretno s spanjem in fizičnim vnosom bolj in manj okusnih snovi, ki se jim reče hrana in pijača. Slednjih je bilo pri mojih sorodnikih v izobilju, saj so tudi oni tesno navezani na te dobrine. Vodo sicer poznajo in celo imajo, ampak s to smo žejo gasili samo mi, oni jo uporabijo le za pripravo čaja ali kave, drugače pa ljubijo sladke ‘multinacionalne’ pijače, kot je Coca Cola, Pepsi ipd. Ker večina od njih ni imuna na nezaželeno pridobivanje telesne mase, so preklopili na sladke pijače z nadomestki sladkorja – se pravi še vedno so sladke, a manj kalorične in najbrž tudi malo manj zdrave. Pri hrani, prevladuje meso, še posebno, ko se zbere vsa družina in se zakuri žar. Teta sicer kar naprej ponavlja, da ona mesa sploh ne je, samo piščanca. Seveda ne je piščančjih kosti ali bog ne daj perja, ampak meso. Ampak med mesom in mesom je razlika, piščanec pri njej pač ne šteje za meso. Po svoje mi je ta logika všeč. Meso je svinjina in teletina, piščanec pač ne. Torej če hočem jesti meso, ne bom segel po piščancu, ampak po svinjini in to po logiki ‘ni ga (p)tiča čez prašiča’. Kar se nemesnih živalskih prehranskih izdelkov tiče, so pri mojih v Čilu še malo fazno zamaknjeni in pri njih margarine še vedno ni nadomestilo maslo, tako kot pri Pelciji. Margarino celo tako cenijo, da ji rečejo ‘mantequilla’, kar po naše pomeni maslo. Vsakič, ko je kdo ob mizi rekel, da naj se mu poda maslo, sem zastrigel z ušesi in se zdrznil v upanju, da je končno na mizi pravi mlečni izdelek, pri čemer bi mi bilo čisto vseeno ali od čilskih ali argentinskih krav, samo da ni tista umetna, po možnosti še soljena maščoba, ki bogve, če je ne delajo kar iz nafte in jo ves svet pozna pod imenom margarina. Ampak vsakič znova se je izkazalo, da je moje upanje prazno, margarina je tu v popolnosti nadomestila maslo ali pa je maslo pri njih ljubkovalno ime za margarino.

Za postrežbo je bila med tednom zadolžena gospodinjska pomočnica, ki dela pri teti, a so ponavadi dejavno sodelovale tudi Angelina in njeni hčeri, sploh če je bilo treba po vsem, kar smo že pojedli, še malo dvigniti sladkor s kakšnimi slastnimi sladicami, ki se jim je sicer na daleč videlo, da imajo svoj izvor v najbližji enoti ene od tamkajšnjih trgovskih verig. Ampak pospremljene s komentarjem ‘tipikl Čile fud, houm mejd’ ali pa brez njega, smo jih z veseljem uničevali in s skupnimi močmi – njihovimi in našimi, so slejkoprej izginile brez sledu. No, nekaj sledov na posodi in embalaži je sicer ostalo, vse drugo pa je končalo v naših prebavnih traktih na enosmerni poti naprej, k sreči vedno brez nezaželene ‘vožnje v nasprotni smeri’!

Spat smo hodili pozno, vstajali pa še pozneje, tako da so naši zajtrki padali že skoraj v čas kosila. Kadar seveda nismo imeli kakšnega strogega urnika, kot je na primer tisti, ki ga narekuje odhod letala. V zavetju mehke postelje je bilo prav prijetno, zato nikomur ni bilo do tega, da bi se prezgodaj ločil od postelje in se podal v jesenski hlad, ki je vel po hiši. Dokler zunaj ni dovolj odločno posijalo sonce, da si se na njem lahko primerno ogrel, ni bilo nikomur do tega, da bi zapuščal tople ‘pernice’.

Ni ravno severni sij, ampak sonce sije s severa, ker je tetin vrt na južni polobli in še južno od južnega povratnika za povrh

Po standardih, o katerih je govorila moja stara mama in tetina mama, ko je prvič in edinkrat prišla na obisk v domovino: »Svakog gosta, tri dana, dosta!«, smo v seštevku za trikrat presegli primerni čas gostovanja. Ampak navsezadnje je ta ista stara mama svoj obisk raztegnila kar na celo leto, tako da najbrž ne gre jemati njenih, s Hrvaške prinešenih, pregovorov, za povsem verodostojne. Sploh glede na to, da so nas bili vsi zelo veseli. Edina težava, ki so jo imeli, je bila, kako nam čim bolj ustreči, nam čim bolje postreči in nam narediti naše gostovanje čim lepše, čim bolj zabavno in spoznavno. Glede na to, da so imeli vsak svoje delo, so se morali kar potruditi, da so si nas malo razdelili in je vsak po svojih močeh poskrbel za to, da smo bili ves čas tako ali drugače dejavni, ogledovalni, spoznavalni in seveda, da ob vsem tem ne bi bili slučajno lačni.

4.2. Kako je Pelcija prebivala v La Pazu

 

Ravno v času pisanja teh vrstic sem na ‘Facebook-u’ videl video posnetek, na katerem tjulenjček spleza na manjšo jahto, prav zažene se pod noge začudenemu potniku, ki se mu mora hočeš nočeš umakniti na drugi del plovila. Potem posnetki pokažejo, da se je tjulenjček na čoln rešil pred lačnimi orkami, ki so ga pregnjale. To me je spomnilo na naš hotel Milton, kamor smo se vedno znova lahko zatekli v varno zavetje naše najete sobe in se umaknili pred ne toliko nevarnim, kot za naše pojme neobičajnim, nam tujim, svetom tam zunaj. Zunaj, na ulici je bilo umazano, od gostega prometa je bil zrak tako nasičen s plini, da bi ga skoraj lahko rezal. V hotelu pa je bilo vse čisto, kot iz škatlice. Parket se je svetil, kot da je polakiran, a je bil tak zgolj od loščenja, kar sem ugotovil šele, ko je en dan cel hotel dišal po kremi za loščenje parketa in sem videl enega od zaposlenih v akciji s ščetkami za loščenje. Če sem čisto pošten, loščilo se je tudi zunaj na ulici. Ne parketa, ker tega po ulicah ni, ampak čevlje. Čistilcev za čevlje je bilo kolikor hočeš. Nekateri so si celo zamaskirali obraz, ker to ni cenjeno delo in nočejo, da bi jih kdo prepoznal, saj se tega posla lotijo tudi študenti, ki nimajo dovolj sredstev za študij in bi jim bilo nerodno, če bi jih pri tem ‘nečastnem’ poslu videli kolegi ali profesorji.

Pogled iz naše hotelske sobe proti El Altu

Hotel stoji ob aveniji Illampu. Čeprav gre za eno pomembnejših ulic v središču mesta, je njen videz za naše pojme zelo zanemarjen. Človeka kar preseneti, ko potem vstopi v kakšno od trgovin, ki so nanizane vzdolž ulice in izgleda, kot da bi vstopil v drug svet, bistveno bolj podoben temu, kar kot trgovine poznamo pri nas. Res pa je, da so tako natrpane z izdelki, da se med njimi komaj premikaš. Večinoma so tako ozke, da so na obeh straneh razobešeni prodajni artikli, vmes pa je zgolj ozek prehod. Nekatere pa za neuglednim vhodom skrivajo povsem ‘zahodnjaško’ urejen prodajni prostor. Kar se mi zdi zanimivo in je podobno, kot sem videl tudi na Japonskem, so nekakšni ‘grozdi’ istovrstnih trgovin. Druga ob drugi se vrstijo tgovine s tekstilnimi izdelki, pa trgovine z barvami, trgovine s športno opremo in opremo za taborjenje, skratka vsa konkurenca na enem mestu. Kakšne krajše ulice so tako lahko specializirane samo za eno vrsto ponudbe. V eni so bile na primer same pisarne turističnih agencij, ki so najbolj vneto ponujale kolesarjenje po ‘cesti smrti’. Ob vhodu v eno takih je celo visel napis, ki je omenjal, da je organizator ‘death road survivor’. ‘Preživeli s ceste smrti’ nekako ne zazveni tako pompozno, kot če to poveš ali napišeš v angleščini. Sicer pa se besedna zveza ‘cesta smrti’, vsaj meni, še najbolj blagozvočno sliši v španščini: ‘Camino de la muerte’. Moji so šli in jo prevozili, medtem ko sem bil jaz na konferenci v Real Plaza hotelu. Ta se za razliko od našega Miltona ponaša s petimi zvezdicami, Milton ima le dve. Je pa zato Milton konkretnih 80 metrov nadmorske višine višje, kar pa je še bolj pomemno, ima tudi bistveno nižje cene. Zato smo ga pa izbrali za naše bolivijsko zatočišče v središču La Paza. Ne sicer čisto v središču, ampak dovolj blizu, da je bilo v glavnem vse, kar smo želeli videti in kamor smo želeli priti, dosegljivo peš. Seveda je bilo treba v to vložiti kar nekaj napora, ker je treba upoštevati najprej nadmorsko višino, Milton je na 3.660 metrih, potem požiranje obilice izpušnih plinov in končno hlastanje za kisikom, ki je na tej višini redka dobrina. Težave so bile opazne, kot sem že omenil, predvsem ob hoji navzgor. Zame se je običajno končala z glavobolom, ki sem se ga potem poskušal v hotelski sobi rešiti z intenzivnim vnosom kisika – s pospešenim dihanjem, se razume, ker kisikove bombe nismo tovorili s sabo. Prvič zato, ker je nimamo in drugič, z bombo nas zanesljivo ne bi pustili na avion, pa če tudi bi bila kisikova.

Hotel Milton kot je videti od zunaj (Vir: https://www.booking.com/hotel/bo/milton.es.html)

Hotel Milton je bil dobesedno naš bazni tabor, kamor smo se z naših poti vedno znova vračali in medtem tam puščali tisto, česar nismo niti mogli, niti želeli tovoriti s seboj. Pri mojih sorodnikih smo pustili kovčka in si sposodili dva nahrbtnika, dva pa smo imeli s seboj in na ta način smo bili bistveno bolj gibljivi, kot s kovčki. Ampak za odvečno kramo, ki smo jo puščali v Miltonu, smo morali na aveniji Illampu kupiti še dodatno popotno torbo. V Milton smo se tako vrnili z našega potepanja po slanišču in potem naslednjič še z izleta na Machu Picchu. Začeli smo s sobo v tretjem, nadaljevali pa s skoraj povsem enako sobo v petem nadstropju. Najpomembnejša oprema v sobi, poleg postelj seveda, je bil brezžični internet. Ne kdovekako hiter, tudi ne vedno povsem zanesljiv, a vendar dovolj, da smo iz baznega tabora rezervirali vožnje, prenočitve in vse ostalo povezano z našimi tamkajšnjimi dogodivščinami in doživetji.

Ker Maša prav preveč podrobnih opisov prostorov ne mara, se bom omejil na nekaj ključnih dejstev. Soba, tako ena kot druga, je bila dovolj prostorna s štirimi velikimi posteljami in ogromno kopalnico s straniščem. Vsaka od postelj je bila skoraj dovolj velika za dva, na njej pa je bilo nekaj plasti odej in ja, vse so prišle prav, kajti ogrevanja seveda ni bilo. Vtičnic za polnjenje najbolj pomembne potovalne opreme – pametnih telefonov ter dveh prenosnikov, smo našli dovolj, čeprav vse vtičnice niso najbolj zanesljivo delovale in v eni od sob smo celo naredili kratek stik, saj je bila vtičnica izpuljena iz stene. V kopalnici je bila tuš kabina, v kateri je bil na stropu montiran tuš. Nanj sta bili precej sumljivo po domače zvezani dve žici, na podlagi česar se je dalo sklepati, da topla voda postane topla zaradi tistega nastavka na pršilu, na katerega sta bili pripeti ti dve žici. No, topla je postajala precej počasi, če ne bi bilo temu bolje reči mlačna. Je pa čisto mogoče, da je naprava pri gretju vode ignorirala samo mene, ker ostali imajo v spominu, da je bila voda čisto dovolj topla, če si le dovolj dolgo počakal, da je tisto čudo tehnike začelo delovati!

Naš bazni tabor v Hotelu Milton z Mašo, oblečeno v ‘zajca’ na moji postelji (v  ‘zajca’ pomeni, da je njeno oblačilo pajac, ki si ga je sešila iz kosmatega belega blaga, zaradi česar je topel in mehek kot zajčji kožuh, lahko pa bi služil tudi za zajčji kostum)

Umazani vseeno nismo hodili naokrog, voda je bila dovolj mlačna za ene in topla za druge, da smo se lahko umili, nismo pa se mogli s tuširanjem ogreti, vsaj jaz ne. Tudi uporaba stranišča je v tamkajšnjih krajih malo drugačna, kot smo vajeni. Pa ne v smislu kakšnih japonskih pogruntavščin s pranjem zadnjika. Daleč od tega. Tule je bilo mišljeno, da si klasično obrišeš tazadnjo s toaletnim papirjem, samo tega je bilo strogo prepovedano odvreči v školjko in odplakniti. Namesto tega je moral romati v koš za smeti. K sreči ni nihče preverjal, kolikokrat se je kdo od nas, kljub grozilnim napisom, vendarle zmotil. Tudi, da bi za pomoto bila zagrožena kakšna kazen, nismo opazili na nobenem od napisov. Mene sicer kazen ne bi doletela, ker že dolga leta ne uporabljam mazaške metode snaženja, ampak bolj zaupam umivanju. V tem smislu so mi bližje kulture, ki so v tem pogledu naprednejše in tudi prisegajo, da je bolj učinkovito in snažno da spereš, kot da brišeš s toaletnim papirjem. Ampak nekako se mi zdi, da prepoved odplakovanja toaletnega papirja ni bila mišljena v smislu celovite prepovedi njegove uporabe. To bi bilo tudi v precejšnjem neskladju s tem, kar je bilo moč videti na ulicah. Branjevke, ki so tam presedele cel dan, so, kadar je bila nuja, nekoliko privzdignile krilo, ki sicer sega do tal, spustile spodnjice, počepnile ob pločnik in čez nekaj časa spet potegnile spodnjice gor in spustile krilo dol. Kar se spodnjic tiče, gre za moje predvidevanje, ker na vlečenje gor in dol se je dalo zgolj sklepati, videti pa se ni dalo, ker so to počele pod krilom, ali pa celo pod krili. Vsaj meni se je zdelo, da niso oblečene zgolj v eno, ampak v najmanj tri. Še najlaže si je to predstavljati kot gorenjsko narodno nošo, če bi ‘kiklo’ in ‘unterco’ podaljšal do tal, seveda.

Kako gre ženska v tem konglomeratu oblačil ob pločnik na malo potrebo in kako to ob množici mimoidočih izvede, ne da bi bilo vsaj kakšno od oblačil, v katera je odeta, vsaj malo mokro, je ostalo nerazkrita skrivnost. Z nobeno od branjevk nismo opravili intervjuja, pa tudi to, da bi preverjali suhost oblačil, nam ni prišlo na misel. Zato pa ne vemo, če jim manever sploh uspe izvesti tako, da ostanejo suhe. Sicer pa bi že sama omemba preverjanja pri Juliji verjetno naletela na neodobravanje. Ampak s čisto antropološkega vidika, je tema vendarle vredna obravnave in moj raziskovalni duh, se ji pač ni mogel izogniti, pa čeprav zgolj v miselnem okviru. Sicer pa so nam tudi v divjini puščave, potem ko ni bilo več na voljo plačljivih latrin, ki bi jim težko rekel stranišče, priporočili ‘Inka toilet’, kar pomeni, da opraviš potrebo kar v naravi, po možnosti tako, da nisi preveč na očeh morebitnim drugim prisotnim.

Pogled iz zajtrkovalnice Hotela Milton na avenijo Illampu, ki se ob vikendih iz prometne ulice spremeni v tržnico

Opravljanje potrebe je seveda posledica prehranjevanja. V Miltonu smo imeli zajtrke v prijaznem in svetlem prostoru v prvem nadstropju s pogledom na avenijo pred hotelskim vhodom. Zajtrki so bili precej klasični: kruh, čaj, sok, med … Predvsem pa je vedno nekdo od osebja prišel vprašat, če želimo tudi jajca. Možnosti sta bili dve – na oko, ali pa umešana. Ponavadi smo se odločili za ‘huevos revueltos’, se pravi za umešana, tako da so Maši na koncu že ‘gledala iz ušes’, kot se temu reče, oziroma se jih je že pošteno naveličala.

Če so bili zajtrki redni, so bile večerje malo manj, ker smo včasih raje ostali v varnem zavetju baznega tabora, kot da bi si iskali primerno restavracijo. Smo pa ugotovili, da imajo tudi v La Pazu trgovine, kjer se da kupiti hrano in smo potem nekaj ‘piknili’, kot reče Taj prehranjevanju s suho hrano. Nekajkrat smo tako ‘malo piknili’ kar v sobi. Dvakrat pa smo šli tudi na večerjo v lokal, kjer strežejo gore mesa. Enkrat smo zraven povabili tudi zakonca Leimgruber. Walter je dolgoletni sekretar komisije za marginalnost, z ženo pa sta trpežna dolgoletna svetovna popotnika. Bližata se osemdesetim, pa ju nič ne zadrži doma v Švici. Po La Pazu sta se sicer gibala nekoliko počasneje, letom in redkemu zraku primerno, ampak drugje sta pa še vedno živahna in poskočna, kot bi bila mojih let. Tistikrat, ko smo bili na večerji z njima, sta morala Taj in Maša prej nazaj v bazni tabor. Turistični vodiči, ki sta jih spoznala na ‘Camino de la muerte’ so jima namreč obljubili, da pridejo po njiju in se bodo šli skupaj zabavat. Nazadnje iz tega ni bilo nič, ampak se mi je zdelo, da jima je kar malo odleglo, da jima ni bilo treba spoznavati nočnega življenja v La Pazu, ko se je pa v baznem taboru tako prijetno spalo.

Ampak soba nam je služila še za vse kaj drugega, kot zgolj za spanje in prehranjevanje. Maša je na svoji postelji urejala video z letališča v Madridu. Taj je urejal rezervacije avtobusov, letal, hotelov, jaz pa sem med posteljami imel dovolj prostora za moje jutranje telovadne vaje za hrbtenico. Sem bil kar ponosen, da mi je kljub pomanjkanju kisika vedno uspelo narediti tudi zaključnih 30 sklec, ki mi še doma na normalni višini poženejo srčni utrip v višje obrate, saj jih delam z nogami na višini kakega metra, da ni prelahko in da jih ni treba delati preveč, ker ‘čas je pa le zlato’. Tudi Julija ni samo spala, ampak je vzdrževala stike s širnim ‘fejsbuk’ občestvom, ki je navdušeno spremljalo njeno pot v širni svet na drugi strani oceana. Otroka sta hitro ugotovila, da bo všečkov vsaj dvakrat več, če bo pri objavi na ‘fejsbuku’ omenjena tudi Julija, ki ima z naskokom največ zvestih prijateljev in prijateljic, ki všečkajo vse, kar je povezano z njo. Jaz sem v primerjavi z njo prava puščoba, saj lahko sledilce, ki mi delijo všečke preštejem na prste ene roke. Sicer pa je podobno tudi v stvarnem in ne zgolj v svetu navidezne resničnosti.

Dobra stran Miltona je bila še ta, da je imel dvigalo. Navzdol to niti ni bilo tako pomembno, kot kadar je bilo treba iti gor. Da še nekoliko stopnjujem prej uporabljeno primerjavo, navzgor se je še Taj zadihal, kot da se vzpenja na Mont Blanc in ne v sobo v petem nadstropju. Pohvaliti pa moram tudi osebje, ki je prijazno shranjevalo naše prenosnike v recepciji, kadar smo se podali v divjino tam zunaj, nam klicalo taksiste in celo rezerviralo avtobus za v Uyuni. Kljub temu, da je bilo rečeno, da v hotelu govorijo angleško, tega ni bilo opaziti. Čim so videli, da se znamo za silo sporazumevati po njihovo, jim je angleščina povsem izpuhtela z jezika. Včasih se nam je tako kaj izgubilo s prevodom – kadar se mi pretvarjanje mojih misli v španske stavke ni najbolj posrečilo. Ampak je vse minilo brez usodnih posledic in mislim, da so se nam simpatični domačini, ki so bili na nek način naši zavezniki in prijatelji v tem daljnem tujem svetu, polnem neznancev, vsem usedli globoko v srce. Najbrž tudi mi njim, glede na to, da v hotelu ni ravno vrvelo od gostov. Sem in tja smo naleteli na kakšnega na zajtrku ali pa v recepciji, sicer pa smo imeli skoraj ves hotel samo zase, vsaj nam se je tako zdelo.

4.3. Kako je Pelcija prebivala na izletu v ‘Salar de Uyuni’

Po dveh dneh Miltona smo se prvič ločili od našega varnega zatočišča in se podali v neznano, daleč na jug Bolivije. Karte za nočni avtobus tja dol so nam rezervirali v Miltonu in pri njih smo jih tudi plačali. Ampak treba se je bilo tudi vrniti in na moje prigovarjanje smo se tako iz Miltona peš podali do agencije, pri kateri smo imeli rezervacijo, da tam na kraju samem kupimo še karte za nazaj. Čeprav je bila možnost rezervacije tudi na daljavo, pa je navsezadnje treba potem na mestu samem prevzeti karte. Predvsem pa sem želel videti, od kod pravzaprav odpelje avtobus, da se bomo laže odločili, ali gremo do postaje peš ali s taksijem.

Izkazalo se je, da je razdalja v živo precej daljša, kot je izgledala na zemljevidu, ki smo ga dobili v hotelu. Tudi najti postajo in agencijo ni bilo tako enostavno, kot so nam rekli in kot je tudi izgledalo na zemljevidu. Glede na to, da smo imeli težave že pri belem dnevu, je bila odločitev za taksi zelo hitro in soglasno sprejeta. Sploh glede na to, da je Maša na povratku v hotel opazila, da ima žep, v katerem je bil njen telefon, prerezan, na telefonu pa je bila vidna praska, narejena z ostrim predmetom, najverjetneje nožem. Telefona si zmikavt sicer ni uspel prisvojiti, je bila pa to neprijetna izkušnja, ki je pritrdila mojemu sitnarjenju, da je treba biti na ulicah La Paza previden in je treba paziti na svoje stvari in seveda na sebe. Včasih moje opozarjanje ni bilo najbolje sprejeto, ampak kot kaže je bilo potrebno. Od tega neuspelega žeparskega napada, sicer podobnih težav nismo imeli več. Resda je Juliji izginila ruta, za katero ji je bilo kar malo hudo, a ne vemo, ali ji je preprosto zdrsnila na tla sama od sebe, ali pa je bila res komu tako zelo všeč, da je malo pomagal pri tem, da je zdrsnila – njemu v roke, kakopak.

Kakorkoli že, tudi to, da smo se podali v nakup kart za nazaj, je bila modra odločitev, saj smo dobili ene od zadnjih še razpoložljivih. Za dve noči smo tako imeli rezervirano spanje na avtobusu. Kako bomo spali na izletu po puščavskih brezpotjih, si pa nismo znali prav predstavljati. Nekaj skrbi nam je vzbujalo priporočilo, da je dobro imeti s seboj spalno vrečo. V nasprotnem primeru, je bilo sicer rečeno, da obstaja možnost, da jo dobiš od agencije. V praksi se je izkazalo, da smo bili v naši skupini v glavnem sami taki, ki smo si vreče morali sposoditi. A s tem ni bilo težav, saj so jih imeli organizatorji več kot dovolj. Še vedno pa je v zraku viselo vprašanje, zakaj vraga spalna vreča, če pa ne bomo spali na prostem? Resda so nadmorske višine precejšnje, ampak nekaj sto metrov više od El Alta, kjer je pristalo letalo, s katerim smo prileteli v La Paz, pa tudi ne more biti tako strašno mraz, da bi moral imeti poleg posteljnine še spalno vrečo. Ali pa morda je. Taj je na spletu prebral mnenje enega od udeležencev takšnega izleta, ki se je razjokal, da vso noč ni zatisnil očesa, ker ga je tako ubijalsko zeblo, kot še nikoli v življenju.

Na poti do agencije in postajališča, od koder odpeljejo avtobusi v Uyuni, smo lahko videli, v kakšnem stanju je demokracija oziroma njena hiša: ‘Casa de la democracia’

Nas, ravno zeblo ni, ampak spalne vreče so vseeno prišle prav, čeprav bi najbrž čisto lahko zdržali tudi brez njih. Kot kaže smo imeli srečo z vremenom, ki zna biti na teh višinah in v tem letnem času precej muhasto. Nas je v glavnem spremljalo sonce in nas prav prijetno grelo. Nad vročino se ni bilo treba pritoževati, pred višinskim soncem, pa smo bili vsestransko zaščiteni, od krem z zaščitnim faktorjem do ‘Indiana Jones’ klobukov, s katerima sva se pred soncem zakrivala moška predstavnika Pelcije.

Prvi dan našega izleta smo prebivali v hotelu Mañica, Llipi, ki bi si težko zaslužil tako ime, še hostel, za naše standarde, komaj. Pritlična stavba, ki je izgledala kot dom na kakšnem teksaškem ranču, je imela ogromen skupen prostor, kjer so bile razpostavljene mize, za večerjo in zajtrk. Bolj kot na restavracijo je ta prostor spominjal na dvorano v kakšnem vaškem gasilskem domu, kamor so po občnem zboru postavili nekaj dolgih miz, da se bodo vrli gasilci in podporni člani po napornem sestankovanju ustrezno podprli.

Sobe z dvema posteljama in lastno kopalnico z obljubljeno toplo vodo, ki je seveda ni bilo, so imele vhode z dvorišča pred vhodom v hotel. Levo in desno od vhodnega dela v stavbo sta bili namreč dve stanovanjski krili, kjer se je spalo, vmes pa so bili parkirani Landcruiserji, s katerimi so nas prevažali naokrog. Mladina je po večerji ‘gasilsko dvorano’ izkoristila za družabni prostor za spoznavanje in druženje, ‘starci’ pa smo šli spat. To slednje bi bilo bolj prav povedati v dvojini, ker starostno sva navzgor odstopala, kaj odstopala, štrlela ven, samo midva z Julijo.

Hotel Mañica z Landcruiserji, ki jih vozniki natovarjajo z našo prtljago

Zjutraj se je izkazalo, da je najmanj eden od treh Landcruiserjev ‘na tleh’ z najmanj enim kolesom. To je pomenilo, da je bilo treba vžgati motor in vklopiti kompresor ter polniti in upati, da ne bo treba na poti menjati kolesa z rezervnim. Vožnja po precej kamniti puščavi le ni tako nedolžna kot se zdi in ‘gumi defekti’ so najbolj običajna in pogosta zadeva, brez katere ne mine skoraj noben tridnevni izlet. Če je v skupini več vozil, si vozniki pomagajo med seboj in so ponavadi stvari hitro urejene. Bolj nerodno je, če si na izletu z zgolj enim vozilom. Ampak tudi v takem primeru v razmeroma turistično obleganem delu puščave, se najbrž ni bati česa hujšega kot dolgotrajnega čakanja, da pride pomoč, oziroma nadomestno vozilo. Seveda je vse odvisno od agencije, ki izlet organizira. Nekatere so precej nezanesljive. Tudi za našo sem v času pisanja tega besedila prebral oceno nekega razočaranega uporabnika, ki se je pritoževal, da jim je šofer med vožnjo spal, ker je bil preutrujen. Naši med vožnjo niso spali in tudi preutrujeni niso bili videti, pa tudi sicer smo bili z organizacijo povsem zadovoljni.

Druga nočitev je bila pri toplicah Polques na 4.400 metrih. Tam so tri ali štiri zgradbe, med seboj oddaljene kakih sto metrov. Očitno gre za zelo začetno fazo turističnega razvoja, h kateremu vsak, ki ima za to možnost, prisloni svoj lonček. Mi smo namreč spali v stavbi enega od naših voznikov, ki je bila več kot očitno ‘work in progress’ oziroma še ni bila povsem dokončana. Vsaj videti je bila tako. V spalnem prostoru, ki nam je bil dodeljen, je bilo v dveh vrstah razmeščenih šest podstavkov, na katerih so bile ogromne vzmetnice prekrite z goro posteljnine. Med podstavki je bil nasut grob pesek, vsekakor nekajkrat debelejši kot ta, s katerim pri nas posipamo dvorišča. V vogalu sobe je bilo, dvignjeno za eno visoko stopnico, stranišče s školjko in splakovalnikom, namenjeno predvsem uriniranju. Tudi tu se v školjko nikakor ni smelo odvreči nikakršnega papirja. Seveda se nismo uspeli držati te prepovedi, kar je povzročilo takojšnjo zamašitev.

Toplice Polques; v hiški na desni, najmanjši od treh ob obali lagune, je garderoba, pred njo pa bazenček s toplo vodo (za ogled video posnetka našega prenočišča na Youtube-u klikni tule)

Najbrž je odveč razlagati, da je komunalna ureditev na tem ‘bogu za hrbtom’ – mogoče bi bilo, glede na višino, bolje reči ‘bogu za temenom’ kraju, čista improvizacija, ki pa ima zelo verjetno precej umazane posledice. Sanitarna voda je napeljana iz jezera oziroma iz lagune na nekoliko dvignjeni zalogovnik na zadnji strani stavbe. Ne vem kako zadeva deluje kadar zmrzuje, ker so cevi speljane kar po površju in brez vsake izolacije. Verjetno je takrat poleg prepovedi metanja papirja v školjko v veljavi še prepoved za vse ostalo, kar ni tekoče ali pa je neprijetenega vonja. Stranišča na ‘štrbunk’, ki bi bilo za tukajšnje razmere še najbolj primerno, v teh krajih očitno ne poznajo. Skratka, to je bilo najbolj prvinsko spanje, na celotnem potovanju, komaj za odtenek bolj udobno od šotorjenja v čisti divjini.

4.4. Kako je Pelcija prebivala na obisku Machu Picchu-ja

Precej drugačno je bilo spanje v Cuscu pri ‘Mami Simoni’. Tudi to prenočevanje nam je izbral in rezerviral Taj. Hostel je bil sicer skromno, a okusno opremljen. Imel je velik osrednji prostor, ki je v višino segal še v prvo nadstropje, okrog pa so bile v pritličju in nadstropju nanizane sobe. Dostop do svetovnega spleta je bil zanesljiv samo v osrednjem skupnem prostoru z recepcijo ob vhodu. Za udobno sedenje v njem je bila na voljo sedežna garnitura, žejo pa si je bilo mogoče gasiti z brezplačnim čajem iz kokinih listov, ki ga je bilo vedno dovolj. No, dovolj je bilo vroče vode in dovolj je bilo kokinih listov, kar sta glavni in ključni sestavini tega čaja, vsaj za tiste, ki si čaja ne sladkamo in sploh vanj ne dajemo nobenih drugih nepotrebnih dodatkov.

Vhod v hostel Mama Simona, kjer je bil naš perujski ‘bazni tabor’

Na razpolago so bile tudi omarice za shranjevanje, v katerih smo pustili še del naše prtljage, ki ga nismo želeli tovoriti na izlet na Machu Picchu. Uporaba omarice je bila zastonj, smo pa morali kupiti ključavnico, s katero smo omarico zaklenili. Po vrnitvi iz Aguas Calientesa smo namreč v, oziroma pri ‘Mami Simoni’ prespali še enkrat in se potem zgodaj zjutraj od tam odpravili na letališče, od koder smo odleteli nazaj v La Paz. Hostel, ki je bil na ta način naša kratkotrajna perujska ‘baza’, sicer ni bil v najbolj ugledni ulici, je bil pa dovolj blizu središču mesta, da do tja peš nismo rabili več kot pet do deset minut. Zelo zmerno in nič kaj utrujajoče, saj hoja po Cuscu še zdaleč ni tako naporna kot po La Pazu. Težav s pomanjkanjem kisika tu namreč nismo zaznali. Malo najbrž zato, ker Cusco leži kakih dvesto metrov nižje, malo pa, ker smo se verjetno že prilagodili življenju na teh višinah.

Iz hostla ‘Mama Simona’ smo potovali v Aguas Calientes, ki je izhodišče za peš ali avtobusni obisk Machu Picchu-ja. V tem kraju, s termalnim kopališčem, ki ga izdaja že ime kraja, vodita od središčnega trga navzgor ena glavna in ena stranska ulica, ki se vzpenjata navkreber proti toplicam. Ob obeh so nanizane restavracije, hoteli in prenočišča. Naš hostel je bil čisto na koncu ulice, tik pred vhodom na območje toplic. Imel je zelo poetično ime ‘El Mistico’. Cena je bila ugodna, storitev pa tudi. Čeprav niso znali angleško, so mi bili tako simpatični, da sem jim celo napisal prijazno oceno v ‘TripAdvisor’. Šli so nam na roke in so nam do popoldne, ko smo imeli vlak, čuvali prtljago, da nam ni bilo treba naokrog hoditi z našimi nahrbtniki. Sicer pa je bil prostor poln umetniških slik, ‘zaščitenih’ z opozorilom, da je fotografiranje prepovedano. Mogoče zato, ker so bile precej mistično eksotične. Na naše vprašanje, zakaj je fotografiranje prepovedano, so nam rekli nekaj v smislu, da avtor noče da se pojavljajo v javnosti, ampak da če si jih želimo fotografirati za spomin, da si jih lahko. Tako zelo posebne, da bi to tudi naredili, se nam pa očitno niso zdele. Za radovedneže so na ogled na ‘Trip Advisor-ju’, kjer so posnetki iz skupnega prostora, kjer je poleg recepcije tudi prostor za zajtrkovanje.

Pogled z balkona na zadnji strani ‘El Mistica’

Maša in Taj sta imela iz sobe vhod na balkonček, pod katerim je tekel potok, katerega dolina je bila resnično lepa, dokler niso ob potoku postavili nekaj neuglednih stavb, za njimi pa je bil še skelet večnadstropnice, ki so jo šele gradili. Ampak, del, ki še ni bil gradbeno onesnažen, je še vedno sijal v svoji prvinski lepoti in očarljivosti, ki jo je za popolni užitek dopolnjevalo še glasno žuborenje vode, ki se je prelivala čez kamenje. V daljavi pa je bil nekje med strmimi pobočji hribov skrit skrivnostni Machu Picchu, cilj bolj kot ne vseh obiskovalcev, v dolino in na pobočje stlačenega, Aguas Calientesa.

Pogled na Aguas Calientes, stisnjen na breg reke Urubamba in njenih dveh pritokov (za več fotografij in video posnetkov klikni tule)

5.1. Kaj je Pelcija na poti videla in doživela: Machu Picchu

Preden se od potoka pod El Misticom prestavimo k ruševinam inkovske civilizacije, moram še na eno stranpot, v čas moje mladosti. Moja starša sta bila, kot se je reklo, integralni del ključnega stebra družbe v okviru socialistične ideologije. Bila sta namreč tipična predstavnika ‘vladajočega’ delavskega razreda. Mati je delala za strojem v tkalnici, oče je bil VKV električar. Ampak oba je malo oplazila kultura, saj sta bila člana igralske skupine Kulturno umetniškega društva Zarja in sta tako vsaj vsake toliko udejanjala socialistično parolo ‘Kultura in prosveta, to naša bo osveta!’. To je prišlo do izraza, ko je k hiši prišel kak akviziter, ki je prodajal knjige na metre ali pa na kilograme. Od nas nikoli ni odšel, ne da bi kaj prodal. Knjige so bile seveda za mladino, torej za mene in brata. Nama so namreč želeli omogočiti, da se izvijeva iz socializmu tako všečnega proletariata in postaneva del intelektualne elite. Izkušnje delavskega razreda so namreč pokazale, da se od dela sicer ne živi ravno slabo, a nikakor ne brez žuljev in napora. Za tiste, ki imajo šole in sedijo v pisarnah, za tiste je pa delavstvo verjelo, da jim gre dobro tudi brez dela. Tako se je uveljavil rek: “Uči se, da ti ne bo treba delat’!”. Da se lahko učiš tudi doma, pa rabiš knjige. Po zagotovilih akviziterjev, so bile vse knjige, ki so jih prodajali, zelo poučne. Jaz sem tako od Bevkovega ‘Pisanega sveta’ kmalu prešel na slikanico za odrasle, ki je imela naslov ‘Vsa čuda sveta’. Prebral sem jo od spred’ in od zad’, predvsem pa sem kar naprej zijal v čudovite fotografije, ki jih je bilo v knjigi več kot besedila, zato sem tudi zapisal ‘slikanica za odrasle’. Pa ni bila samo za odrasle. Tudi mene kot otroka, je povsem prevzela. Takrat si niti v sanjah nisem mislil, da bom dejansko kdaj kakšno od fotografiranih in opisanih čudes tudi obiskal. Pravzaprav, si tega niti želel nisem! Morda sem po stari mami, s katero sem v otroštvu preživel največ svojega časa, podedoval gen za ‘biti doma je najlepše, zakaj bi hodil drugam’, ki sem ga potem s študijem geografije nekoliko zavrl in zatrl, a nikoli do konca.

Rimski kolosej – v Rim sva se z Julijo podala na poročno potovanje davnega leta 1986, fotografija, ki jo je posnel Miha Koderman, pa je iz leta 2008, ko sem Rim obiskal skupaj s kolegi s koprskega oddelka za geografijo 

Kakorkoli že, v knjigi Vsa čuda sveta so bile tudi fotografije Machu Picchu-ja. Ta tudi sicer sodi med tako imenovanih novih sedem čudes sveta. Od preostalih sem uspel videti rimski Kolosej in kip Kristusa nad Riom, medtem ko bi Petro v Jordaniji, piramido v Gizi, indijski Tadž Mahal in kitajski zid lahko dal na seznam želja, če bi mi bilo pomembno obiskovati predvsem to, kar se ponaša s takim ali drugačnim naj-, kot je to tako značilno za Američane. Ampak nekaj tega je v vsakem od nas. Zato se je tudi Pelcija odločila, da če smo že tako blizu, bomo pa vendar šli pogledat, kakšno čudo je to, da ga hodijo gledat ljudje od blizu in daleč. Zaradi množičnosti obiska, je bilo treba, zaradi zaščite spomenika, število obiskovalcev celo omejiti na 2500 dnevno.

Takole klavrno je, z današnje perspektive se razume, izgledal Machu Picchu v knjigi Vsa čuda sveta, pa še kup vprašljivih trditev je bilo napisanih zraven – kot npr. da so bili Inki pleme in da so se na begu pred španskimi zavojevalci zatekli sem, pa da je to gorska trdnjava, kjer jih niso nikoli odkrili – samo še to manjka, da bi pisalo, da so tu potem živeli srečno do konca svojih dni

Razlog, da sem se najprej lotil opisovanja obiska te razvpite turistične točke, je preprosto ta, da se mi zdi, da je bil prav ta obisk zame najprijetnejše doživetje ali pa vsaj eno od najbolj prijetnih na vsem našem potovanju. Bil je namreč poseben, neobičajen in tak kot ga imajo priložnost doživeti le redki.

Čeprav, začetek ni bil najbolj obetaven. Najprej smo spodaj v Aguas Calientesu že kar malo panično menjali denar, da bi ujeli avtobus za gor. Na blagajni, kjer so prodajali karte za ogled ostalin inkovskega mesta, namreč nisi mogel plačati s kartico. Najprej smo menjali premalo in sem moral zato teči nazaj v menjalnico in zamenjati še več denarja. Na blagajni se je potem izkazalo, da brez potrebe, ker so bile popoldanske karte cenejše, kot smo mi prebrali na ceniku.

Most čez reko Urubamba, čez katerega morajo pešci, za njim pa se skriva tisti, ki ga prečkajo avtobusi, da se potem lahko zaženejo v breg, po katerem so speljane serpentine do inkovskega mesta

Sledilo je nervozno iskanje postaje, od koder vozijo avtobusi. Zavili smo v lokal, ki je bil še najbolj podoben pisarni avtobusne postaje, da bi tam kupili karte, pa so rekli, da pri njih lahko dobimo prvo pomoč, če je komu slabo ali če je kdo poškodovan. Ker smo bili še vsi celi in zdravi smo se odpravili naprej ob cesti navzgor, gledali in iskali, tudi povprašali in končno našli. Na drugi strani ceste, kjer ni bilo nobenih stavb, saj takoj pod cesto teče reka, je stala nekakšna uta. Ni bila dosti večja od naših nekdanjih stranišč, ki so bila še zunaj hiš, lesena in z izrezom v obliki srčka v vratih. Tukajšnja uta je bila mogoče velika za dve taki stranišči, tudi lesena in skozi okence, ki ni bilo v obliki srčka, smo lahko kupili karte za avtobus. Na ‘Lonely Planet-u’ sicer piše, da zadnji avtobus odpelje ob 15:30, tako da je bilo vredno pohiteti. Ta isti turistični vodnik tudi priporoča, da se karto kupi že večer prej, ker si drugače obsojen na dolgo čakanje. Mi nismo nič čakali, karte smo dobili en, dva, tri. Avtobusi pa so tudi še vozili neprestano in brez kakšnega posebnega urnika. Avtobus pripelje, se napolni, kar ni trajalo dolgo in odpelje. Za njim pa že pripelje naslednji. Zadovoljni, da smo še ob dokaj ugodnem času na avtobusu, smo se torej polni pričakovanj peljali najprej ob reki Urubamba navzdol, potem čez most, nato pa v hrib po serpentinasti in ozki cesti tja gor.

Trije, ki pozorno poslušajo, kaj so pod inkovsko vladavino uspeli napraviti na temle hribu

Slabe pol ure po odhodu s postaje in po trinajstih menjavah smeri smo prispeli, in prva stvar, ki smo jo videli, je bila neskončna množica ljudi. Najhujše pri tem pa je bilo, da več kot očitno stojijo v vrsti in čakajo. Najrajši bi se kar obrnil in jo peš ubral nazaj dol. Kateri vrag me je prignal na konec sveta, da se tu zdaj lahko drenjam v vrsti. Za povrh pa ni bilo mogoče videti, niti kje se vrsta konča, niti kam se je treba postaviti. Potem, ko smo si stanje malo bolje ogledali in se pozanimali, kaj se dogaja, smo ugotovili, da vrsta ni za noter ampak za ven, oziroma natančneje, za dol. Vsa ta čakajoča množica je čakala na prevoz nazaj v Aguas Calientes. Oddahnili smo si in upali, da bo morda ob koncu našega obiska gneča vendarle malo manjša. Vstop nam je bil tako omogočen brez prehudega drenjanja, prerivanja in predvsem brez dolgotrajnega stanja v vrsti. Kakšno olajšanje!

Ampak ne za dolgo! Prva stvar, v katero so se zagledali moji, so bili priložnostni turistični vodiči, ki so turistom ‘nadvse ugodno’ ponujali svoje storitve. “Dajmo najet’ vodiča!”. Čeprav sem trmaril, da ne, in se upiral na vse pretege, da si bomo že sami vse ogledali, potem pa na svetovnem spletu preverili, kaj smo videli, sem bil v manjšini in dogovarjanje je steklo. Kmalu smo imeli svojega vodiča in na koncu sem bil tudi jaz presenetljivo zadovoljen z njim. Videti je bilo, da se na stvari spozna, predvsem pa je obvladal tuje jezike, ne le angleščino ampak tudi nemščino, mislim da tudi z nekaterimi romanskimi jeziki nima težav. Skratka, naleteli smo na intelektualca, ki nam je bil za zmerno ceno pripravljen razkazati ruševine in nas seznaniti z bistvenimi dejstvi o inkovski civilizaciji in odkritju tega spomenika svetovnega pomena in slovesa.

Ker do ure, ko območje zaprejo za oglede tako ali tako ni bilo več nobene možnosti, da bi dobil še kakšno stranko, se mu ni nič mudilo, nam pa seveda tudi ne in tako smo se na ogled podali zelo umirjeno in predvsem ob zvokih tradicionalne glasbe, ki je zvenela nekje nad nami. Umirjenost pri hoji se je izkazala za nadvse priporočljivo tudi zato, ker se na prvem delu ogleda pot kar precej strmo vzpenja.

Še preden smo se odpravili na ogledovanje, smo opazili, da se je okrog nas nabralo nekaj mož v uniformah ter nekaj drugih ljudi, ki jim je bilo že od daleč videti, da so na uradnem obisku. Delovali so kot nekakšna močno varovana delegacija, ki si je prišla ogledat znameniti kulturni spomenik. No, oni so šli po svoje, mi pa po svoje, oziroma po vodičevo, saj smo šli, kamor nas je vodil. Po obveznih foto-postankih na najbolj privlačnih točkah z najbolj spektakularnimi ozadji, smo prišli kolikor visoko se je dalo in smelo in ugotovili, da se nekaj dogaja. Vsepovsod so bili policisti, razporejeni tako, da bi po potrebi lahko nemudoma poskrbeli za red in za varnost tistih, na katere se nam je odprl razgled z uravnave na najvišjem delu celotnega kompleksa kulturnega spomenika.

Predstavniki oblasti zbrani na prireditvi ‘v počastitev najine obletnice poroke’ Fotografija: Diario el Sol de Cusco)

Dve terasi niže, kar je nekaj metrov, je bilo pripravljeno prizorišče, na katerem je na eni strani sedelo nekaj vrst gledalcev, na drugi pa je bila množica pripravljajočih se na nastop za nekaj, kar se je izkazalo za otvoritveno slovesnost festivala, ki se imenuje ‘Fiesta del Sol’ oziroma ‘Inti rajmi’ v jeziku ‘kečua’, ki ga govorijo tamkajšnji ponosni potomci inkovskega ljudstva. Praznovanje v čast bogu Sonca sicer v Cuscu poteka 24. junija, letošnja otvoritev pa je sovpadala z 31. obletnico najine poroke. Na tem mestu se moram zahvaliti županu Carlosu Moscosu Perei za izjemno dobro izbiro kraja in časa dogodka, pa tudi vsej stotniji nastopajočih, ki je s plesi in petjem počastila najino obletnico, čeprav se jim še sanjalo ni, da je prav temu namenjen njihov nastop. Ker verjetno teh mojih pisarij ne bodo brali, bodo do konca svojih dni živeli v veri, da so peli in plesali na čast bogu Sonca, ampak Pelcija ve, kar ve, nastop je bil posvečen obletnici in pika.

Po svoje je zanimivo, kako nas je zbiranje množice nastopajočih, pritegnilo do te mere, da smo ostali in čakali toliko časa, da se je slovesnost začela, čeprav smo lahko nastopajoče gledali precej od daleč, približno tako, kot če si v Cankarjevem domu na balkonu največje dvorane. Ampak vladalo je neko posebno, posvečeno vzdušje. Sonce je prijetno grelo, a ni bilo prevroče. Razgled pa je bil preprosto prečudovit. Takoj za robom ravne, široke travnate terase, na kateri je potekal dogodek, so v nebo kipeli vrhovi okoliških gora poraslih z drevjem. Vse sami mogočni dvatisočaki, čeprav izgledajo tako kot naši, ne ravno najvišji, hribi. Že reka Urubamba, ki se vije pod njimi, namreč teče na 2100 metrih nadmorske višine. Vrh gore Machu Picchu, ki se je skrival za našimi hrbti, pa sega nekaj manj kot tisoč metrov više. V jeziku kečua njegovo ime pomeni ‘Stara gora’ in je višji vrh grebena, na katerega nasprotnem koncu je, kaj drugega kot nasprotje, ‘Mlada gora’. Po kečuansko je to ‘Vajna pikču’, oziroma zapisano po špansko ‘Huayna Picchu’. Greben, ki povezuje oba vrhova, ima vmesno sedlo na višini nekaj nad 2400 metrov in od tega sedla navzgor je v drugi polovici 15. stoletja na neštetih kamnitih terasah zraslo znamenito inkovsko mesto, ki danes nosi ime po višjem od vrhov na obeh straneh grebena. Med vrhovi, ki so bili naravna kulisa slavnostnemu dogodku, so se vile meglice. Za dodatno popestritev pa so modro nebo krasili še beli oblaki.

Tudi v Peruju brez kokinih listov ne gre, v tem primeru so bili namenjeni prerokovanju (Fotografija: Diario el Sol de Cusco)

Resnici na ljubo je treba priznati, da je bilo oblakov precej več kot modrine in sčasoma so zapolnili vse vrzeli med vrhovi. Ampak to ni prav nič pokvarilo vzdušja. Svetlobe, ki se je sicer malo bolj razpršena, pa vendarle dovolj obilno prebijala skozi belo oblačno kopreno, je bilo dovolj, da je bilo prizorišče primerno osvetljeno. Še ‘lučkarjem’ iz našega vaškega gledališča, bi težko uspelo tako zelo dobro osvetliti tako prostrano prizorišče. Če bi verjel v nadnaravno, bi rekel, da so bile na delu te sile.
Inka Pačakutek stoji na nosilnici, ki jo prenašajo njegovi podaniki; na levi pod teraso sedijo častni gostje

Scenaristično je bila temeljna ideja predstave vrnitev Inke ‘Pačakuteka’ v ‘Maču Pikču’. Kot se za sina Sonca spodobi, je ponosno in vzvišeno stal na nosilnici, krepki mladci pa so jo dvignili in ga prenesli z ene strani prizorišča daleč na drugo stran in potem ob koncu predstave še nazaj. Z današnjostjo se je močno povezovalo prerokovanje vrhovnega inkovskega svečenika, ki je s pomočjo svetih listov koke napovedal grozeče dogodke, ki jih prinaša svetovno segrevanje ozračja. Inka ‘Pačakutek’ je nato zapovedal, ‘da se imajo takoj izvesti ustrezni uroki, da se preprečijo nesreče, ki grozijo človeštvu’. Žal med prisotnimi nisem opazil Donalda, slovenskega zeta, če je pa po kakšnih mističnih kanalih vendarle sprejel sporočilo o potrebni izvedbi ustreznih urokov, je pa verjetno spet zamahnil z roko: “God Dammit! Another producer of fake news! Put this Inka agency on the black list together with CNN, NYT and other fake news makers!”[1]. Skratka, najbrž pojma nima, da je Inka v inkovski civilizaciji nekaj podobnega kot faraon v egipčanski, predvsem pa je zanj vsako sporočilo, ki govori o našem vplivu na naraščanje povprečne temperature, zgolj še ena lažna novica, ki so jih, njemu sovražni, zarotniški množični mediji prepolni. Ne vem, koliko ljudi je to aktualno sporočilo otvoritvene slovesnosti doseglo. Tudi mene je šele potem, ko sem o tem prebral časopisno objavo, ki sem jo našel na spletu. Vem pa, da je bilo pospremljeno z značilno glasbo, v kateri so izstopali zvoki trstenih piščali in bobnov.
Vhod v nekdanje inkovsko mesto

Nastopajoči, v pisanih tradicionalnih oblačilih, so odplesali plese svojih davnih prednikov in vmes tudi uprizorili nekaj prizorov iz življenja, kot se je v teh krajih odvijalo pred pol tisočletja, se pravi preden so si inkovsko kraljestvo podredili španski osvajalci, ki so z ognjem in mečem uveljavljali svojo oblast, vero in kulturo. Skoraj z vseh strani povsem nedostopno mesto na grebenu je bilo verjetno namenjeno občasnemu bivanju inkovskega plemstva in je imelo najbrž do največ 750 prebivalcev. Opuščeno je bilo najbrž še pred zlomom inkovskega kraljestva, saj so se med domačini s prihodom Špancev začele širiti njihove nalezljive bolezni, proti katerim domačini niso bili odporni in so zato množično umirali. Mesto, oziroma njegove ruševine, je tako leta 1911 ‘odkril’ američan Hiram Bingham, ki je iskal izgubljeno mesto Vitcos. V tem naj bi bilo zatočišče in ‘dvor’ zadnjega poglavarja inkovskega imperija. Vitcos je Hiram kasneje sicer našel, a to kar je odkril vmes po naključju, daleč presega to, kar je prvotno iskal. Naselje pod ‘Staro goro’ res nima take zgodovinske vloge in pomena kot mesta, kjer so bile prestolnice imperija. Toda bogastvo arhitekturne dediščine, ohranjenost, predvsem pa umeščenost na greben, z vse naokrog kvišku kipečimi vrhovi zelenih gora, strmih, skoraj navpičnih pobočij, daje kraju tisto enkratnost, skrivnostno privlačnost in navdihujočo lepoto, ki privablja neskončne množice ljudi z vsega sveta. Celo Pelcija se ni mogla upreti izzivu, da bi ne prišla pogledat tega svetovnega čuda.

Pogled skozi ostaline kulture, ki jo je doletela okrutna usoda kolonialnega podjarmljenja

Po prireditvi, ki jo je uvodoma s svojimi napovedmi začel napovedovalec z globokim, gromkim glasom, ki je še posebej odločno in slovesno zvenel, ko je govoril kečuansko in se je zaključila z glasbo in plesom, smo zadovoljni odšli še na ogled ostankov nekdanjega mesta. Pravzaprav bi bilo bolj prav napisati, tega, kar so arheologi v dobrem stoletju od Binghamovega prihoda, razkrili očem javnosti in se je pod bujnim rastjem skrivalo skoraj štiri stoletja. Stavbe, zidane brez veziva, zgolj z natančnim prileganjem obdelanih kamnov, so se ohranile v glavnem v celoti, medtem ko od lesenih delov seveda ni ostalo nič. Tako si lahko samo predstavljamo, kako so bile videti vse te stavbe, ko so še imele strehe in vsaj nekatere tudi nadstropja.

Lama, ki pohaja med zidovi nekdanjega inkovskega mesta in brezplačno pozira ljubiteljskim fotografom

Prireditev, ki smo ji bili priča, se je odvijala na ploščadi poleg ‘hiše stražarjev’. Na terasi, od koder smo gledali, pa je bil še pogrebni kamen, saj naj bi bilo tam tudi pokopališče. Od tod smo se potem spustili navzdol do vhoda v mesto. Takoj po vstopu smo srečali prijazno lamo, ki je bila pripravljena pozirati za naše fotografije, a prav vztrajna pri tem ni bila in je hitro odnesla pete oziroma parklje, tako da sem najboljši posnetek zamudil. Med zanimivejšimi objekti v mestu je vsekakor Svetišče Sonca, ki ima dve steni postavljeni pravokotno, preostali del pa je polkrožno zavit in ima dve trapezoidni okni, s pomočjo katerih so lahko, glede na položaj sonca, določali poletni in zimski sončni obrat ter na podlagi tega napovedovali začetek deževnega obdobja, kar je bilo ključnega pomena za obdelovanje teras na pobočju pod naselbino, kjer so imeli svoje vrtove.

Svetišče sonca s polkrožno zaokroženim zidom

Sicer pa je v svetišče lahko vstopal le vladar, torej Inka in pa najvišji svečeniki, ki so tu, skriti pred očmi navadnih smrtnikov, opravljali žrtvovanja in potem na podlagi tega, kar so našli v žrtvovanih živalih, napovedovali prihodnost. Zelo verjetno so bile napovedi, ki so temeljile na odčitavanju položaja Sonca, veliko bolj zanesljive, kot te, ki so temeljile na ‘avtopsiji’ žrtvovanih živali, oziroma pregledu njihovih pljuč in želodca.

Intiwatana – “Soncevez” oziroma, kraj, kamor privežeš Sonce – kamen je najbrž služil določanju začetka letnih časov, saj je bilo to življenjskega pomena za njihovo gospodarstvo, temelječe na obdelovanju zemlje

Za navadne ljudi so rituale, povezane s čaščenjem sonca, prirejali na trgu, kjer stoji zanimivo klesan, zagonetni kamen imenovan Intiwatana. V jeziku kečua bi to pomenilo, da gre za kamen, ki je povezan s Soncem oziroma ‘ki drži Sonce’. Kot že omenjeno je ‘Inti’ Sonce, ‘wata’ pa pomeni (pri)vezati. Enajstega novembra in tridesetega januarja opoldne je Sonce skoraj natanko navpično nad kamnom (in seveda vsem drugim v naselju) in takrat kamen nima sence, najdaljša je senca ob našem poletnem in njihovem zimskem Sončevem obratu, junija in kaže proti jugu, najdaljša senca, ki kaže proti severu pa je v času njihovega poletnega Sončevega obrata, torej januarja[2]. Čemu vse je služil ta kamen, lahko zgolj ugibamo, vsekakor je lahko igral vlogo instrumenta za astronomska opazovanja in nedvomno je bil namenjen obredom čaščenja Sonca, ki nidar niso minila, ne da bi bila pri tem ubita kakšna žival. Pri njih je veljalo ravno obratno kot pri hollywoodskih filmarjih, ki se trkajo po prsih, če v njihovih filmih ni bila poškodovana, kaj šele ubita, nobena žival. Drugačni časi, drugačne navade.

Skala, ki so jo s tem, da so na koncu izklesali glavo, spremenili v kondorjev trup

Čisto na spodnjem delu naselbine je še en sveti kamen in pri tem so oblaki, ki so se med našim ogledom že pošteno zgostili, spustili manjšo malenkost pršečega dežja. Ravno toliko, da sta nam prišli prav tisti plastični pelerini, ki smo ju kupili od prodajalke na avtobusni postaji. Ampak dež ni trajal niti tako dolgo, kot razlaga našega vodiča o tem svetem kamnu, oziroma sveti skali. Vsaka inkovska vas je, preden so jo postavili, morala kraju, na katerem bo stala, posvetiti sveto skalo. Tudi naselbina med Staro in Mlado goro v tem pogledu ni bila nobena izjema.

Ob skorajšnjem izteku časa za obiske smo si ogledovali še dovršen način namakanja, ki je omogočal, da so terase dobivale dovolj vode tudi v času suše, pa tudi, da v mestecu nikoli niso bili žejni. Ob naši poti ven, oziroma nazaj do vstopa na območje, pa smo si pogledali še kondorjevo svetišče. V maniri inkovske kulture, ki je bila očitno v velikem sozvočju z naravo, so tudi v tem primeru izkoristili to, kar je ustvarila narava in zgolj dopolnili, da je služilo njihovemu namenu. Tako kar naenkrat pred teboj namesto običajne skale vidiš kondorja, ki je v okviru njihovega pojmovanja stvarstva predstavljal nebo, puma zemljo in kača podzemlje, oziroma onostranstvo. Takoj za bogom Sonca je bila najpomembnejše božanstvo ‘Pačamama’, ki je predstavljala naravo, skrbela za plodnost, bila odgovorna za setev in žetev in je kot vsaka prava mama znala tudi udariti po mizi in je bila tako kriva tudi za povzročanje potresov.

Maša na mostu čez Urubambo, pet minut hoda do muzeja, ob vznožju Machu Picchuja

Navsezadnje je bila na naši poti ven tudi ‘kraljevska grobnica’, v kateri so bile niše z mumijami. Od kakih stotih najdenih skeletov, jih je bilo kar 80 ženskih, tako da bi človek prej sklepal, da je šlo za ženski samostan, kot pa za letno rezidenco inkovskih vladarjev. Po pripovedovanju našega vodiča, so se morali ti vedno ‘pariti’ zgolj znotraj svoje ‘božanske’ družine in nikakor ne z navadnimi smrtniki, kar takoj omaje morebitne teorije o tem, da bi naselbina služila temu, da bi imel vladar tu zasebni harem, kar bi vsekakor znalo vzburiti moško domišljijo. Skratka, kakšno vlogo je imela tako dobro zavarovana in tako mojstrsko grajena naselbina, bo ostalo nerazkrita skrivnost tudi po skrbnem pelcijskem ogledu, saj predkazenski postopek ni razkril novih dejstev, ki bi nedvoumno razkrila, čemu je služila naselbina, kdo je tu živel in kaj je počel.

Metulj, ki je pritegnil moj in Mašin objektiv nama je poziral ob reki Urubamba, nedaleč od muzeja pod Machu Picchujem

Kaj smo tu počeli mi, je zdaj mogoče vsaj malo bolj jasno, napisati sem dolžan samo še to, kako dolga je bila vrsta, za avtobus nazaj dol. Ker smo bili med zadnjimi obiskovalci, ki so zapuščali arheološki kompleks, je bila zelo kratka in čakalni čas minimalen. Zadovoljstvo, maksimalno.

Ampak po vsakem vrhunskem dnevu pride dan potem. Naš dan potem je bil namenjen vrnitvi v Cusco. Samo, da smo imeli vlak šele popoldne. Kaj torej početi v kraju, ki ga podolgem in počez prehodiš v manj kot pol ure, pri čemer te ob tem ogovori vsaj tri ducate posla željnih gostincev? Prva možnost, ki se je zdela vabljiva, je bila, da si privoščimo kopanje v toplicah. Potem, ko smo sešteli stroške za nakup ali najem kopalne opreme ter vstopnino, je padla soglasna odločitev, da kopanje odpade. Druga možnost, ki smo jo našli na spletu, je bilo kopanje v lastnem znoju ob pešačenju do pol ure oddaljenega manjšega muzeja ob vznožju tistega brega, na katerem smo uživali dan prej. Za razliko od prvega, je bilo to kopanje zastonj, plačati je bilo treba le vstopnice za v muzej, stroškov s kopalno opremo pa nismo imeli. Tudi zares kopali se nismo, ker tako zelo vroče ni bilo, predvsem pa smo izkoristili vso razpoložljivo senco in te ni bilo malo. Vrh vsega pa smo ubrali tako zložen tempo, da ni bilo pretirane bojazni, da bi po nas tekli potoki znoja.

Izsek z enega od predstavitvenih panojev iz muzeja pod Machu Picchujem

Muzej z zvenečim imenom ‘Museo de Sitio Manuel Chávez Ballón’ ni ravno British Museum, bolj je spominjal na kakšen naš vaški etnografski muzej, vsaj po velikosti. Če drugega ne, si v takih vsaj lahko vse dovolj pozorno ogledaš. Torej smo si! Tako smo lahko že dan potem preverili, če nam ni morda naš vodič ‘prodajal megle’. Izkazalo se je, da ne in da je kar ustrezno poučen o tem, kako naj bi bilo zgrajeno mesto ter kako so ga odkrivali. V muzeju je poleg najdb iz različnih obdobij, ki so jih odkopali v naselju ali pa na poti imenovani ‘Camino Inca’, ki vodi do naselja, tudi slikovni prikaz načina gradnje naselja, ki se mi je, kot ljubiteljskemu graditelju, zdel še posebej zanimiv.

Delu Pelcije sicer ni bilo zanimivo več nič, ker je komaj čakal, da gremo od tod. Juliji pa se ni prav nič mudilo in poniknila je v manjšem botaničnem vrtu ob muzeju. Skozenj je šel tudi preostanek Pelcije, a precej ekspresno in ob posebne vrste poplesavanju, ki se mu reče, ‘otepaj se komarjev’. Teh je bilo namreč toliko, da kakšnega poglobljenega in navdihujočega opazovanja rastlinja v parku ni bilo mogoče prakticirati. Da bi se v umirjenem zelenju tropskega rastlinstva poduhovljeno prepustil svetosti prostora pod sanjskim Machu Picchujem, pa tudi ni bilo mogoče, razen seveda Juliji, ki ji meditacija in transcedentalnost nista tako tuji, kot nam ostalim.

Preostalo množico fotografij in nekaj video posnetkov si lahko ogledate, če kliknete tule!

[1] Približni prevod: »K vragu! Še eden, ki si izmišlja lažne novice! Dajte to Inka agencijo na črno listo skupaj s CNN, New York Times-om in drugimi lažnimi novičarji.«

[2] Naselbina je na nekaj več kot 13 stopinjah južne geografske širine, kar pomeni, da je nekoliko bliže južnemu povratniku kot ekvatorju.