Kokoška Lana na potepu

Fina je kokoška Lana,
zjutraj vedno je zaspana,
s trudom in počasi vstane,
se pretegne in oči pomane.

Postelja še ni postlana,
že je na sprehodu Lana.
Spomni se, da ni še jedla,
rada bi vsaj črva snedla.

Prav tedaj na pot pririne,
nihče drug kot črv Bine.
Že mu zadnja ure bije,
ko po klunu kurjem rije.

Če se še tako črviči,
kljuna kuri ne uniči.
Bine zdaj je prava reva,
pot ga pelje v kurja čreva.

Sita ni od tega Lana,
še diši ji dobra hrana.
a ji jesti treba ni obilo,
saj povabljena je na kosilo

V kokošnjak se koj odpravi,
se počeše, pražnje se opravi
in po kurji poti že stopica
tja do strica Petra Pavla Frica.

Kokoška Lana na kosilu

Lačna je kokoška Lana,
mika jo okusna hrana.
Ura je enajst odbila,
pa je kar na pot krenila.

Čaka jo pri njenem stricu
Žanu Petru Pavlu Fricu
tetic četica izbrana
in odlična kurja hrana.

Kaj lahko bi več želela,
Lana je samo vesela.
Tu najboljša je pšenica,
ta je kuram kot potica.

Ajda, ječmen, rž in oves
tudi njih je dober sloves.
A na koncu še v korito
dajo ji kokošjo pito.

Kakor boben zdaj je sita,
trudoma gre od korita.
postelja ji gre po glavi,
pa se spet domov odpravi.

Ko se bo dovolj spočila
si kopel bo privoščila,
in potem še za užitek,
je na vrsti spet počitek.

Kokoška Lana in lisica Mica

Lana vrača se s kosila,
sreča jo je zapustila.
Pot prekriža ji lisica,
znana vsem kot zvita Mica.

Lana se na mah ustavi,
ko lisica jo pozdravi.
A kokoš se glasno je zadrla:
»Pa me ja ne boš požrla?«

Kaj si le o meni misliš,
nimaš me prav nič v čislih?
Misliš, da sem kur krvnica,
a nedolžna sem svetnica.

Rada te objamem,
in te v tačke svoje vzamem,
ni se treba glasno dreti,
naučila te bom milo peti.

Lana bi od nekdaj rada pela,
te ponudbe je vesela.
Mica jo tesno objame,
stisne jo, da Lani sapo vzame.

Hitro ji še vrat zavije
pa jo za kosilo použije.
Ni več zdaj kokoške Lane
kupček perja le od nje ostane.