Niko Urbanija – poslovilni govor na pogrebu

Dovolite, da v imenu Kulturno-umetniškega društva Janko Kersnik Lukovica in vseh, ki jim je bil Niko tako ali drugače gledališki sopotnik, prijatelj in družabnik, spregovorim nekaj poslovilnih besed.

Spoštovani svojci, sosedje, prijatelji, znanci, vsi ki ste prišli k današnjemu zadnjemu slovesu!

Na naši poti skozi življenje, ne gre drugače, kot da se vsake toliko ustavimo, zamislimo in si v spomin prikličemo, kaj vse smo preživeli in doživeli z nekom od nas, za katerega se je ta pot ravnokar končala. Usoda slehernega od nas je, da iz življenja slej ko prej preide v spomin in tam živi pri teh, ki so ga za časa življenja ljubili, spoštovali, ga tako ali drugače potrebovali, pri teh, ki jih je s svojimi dejanji osrečeval, jih kdaj nasmejal in jim navsezadnje kdaj tudi kaj neprijetnega prizadejal.

A danes se nismo zbrali zaradi slehernega od nas. Danes nam v ušesih odzvanja ime Niko Urbanija. Zaradi njega smo se ustavili, zaradi njega stojimo tule. Njegova pot skozi življenje se je iztekla, od tu naprej bo živel le še spomin nanj. V vsakem od nas nekoliko drugačen, odvisno od tega, v kakšnem odnosu je bil z njim, kaj si je z njim delil, kako se je z njim razumel.

Besede slovesa, ki mu jih izrekam, tako klijejo iz mojega odnosa z njim, namenjene pa so vam, ki ste ga poznali. Nekateri seveda precej boljše, nekateri tudi precej slabše od mene. A vsak po svoje in na svoj način. Jaz ga poznam predvsem, da ne rečem izključno, z njegove igralske plati, torej z odra in iz zaodrja. Mislim, da se ne motim, če rečem, da je Niko zares zaživel, ko je stopil na odrske deske. To je bil njegov svet, tu je lahko živel svoje sanje. Bil je igralec!

Vsem nam je poznana tista misel, kako je življenje oder in kako smo vsi igralci. To je res. Vse življenje iz dneva v dan preigravamo vloge, v katere smo bili bodisi potisnjeni, bodisi smo si jih izbrali sami, včasih tudi ne da bi zares želeli. Najprej nas doleti vloga otrok, morda tudi bratov ali sester, potem dobimo vlogo učencev, prijateljev in tako naprej vse do tega, da morda nekoč prevzamemo vlogo moža, očeta, da vloge v poklicu niti ne omenjam. Neprestano se selimo med vlogami, ki jih trenutno v življenju imamo in se v njih vrtimo kot v začaranem krogu, kjer se nam kar naprej ponavljajo iste ali podobne stvari. Stopiti ven iz tega ponavljajočega se ritma menjav, pozabiti na vsakdan in zaživeti neko drugo, drugačno življenje je zato naravnost odrešujoče. Enim za beg iz vsakdanjosti na primer zadošča že poistovetenje z junaki iz filmov in nadaljevank, ki jih neprestano gledajo. A ne takim, ki so igralci po naravi. In Niko je bil igralec. Ne glede na to, kaj vse je počel v življenju, kadarkoli je vstopil v čarobni svet gledališke igre, se je prelevil v lik, ki ga je igral in v tem neskončno užival. Kot tudi v druženju s soigralci po vajah in predstavah. Najbrž se ga bomo vsi spominjali kot družabnega človeka, ki mu je bil smeh zvesti in stalni spremljevalec.

Ko pletem niti spomina na Nika, ki se vežejo na njegovo gledališko dejavnost, ne morem mimo tega, da ga imam najprej v spominu kot enega od treh mušketirjev, treh stebrov lukovškega teatra. Dolga leta so bili to Niko Capuder, Niko Urbanija in Tone Gostič. Jaz sem se jim kot nesojeni D’Artagnan priključil na lukoviških odrskih deskah sorazmerno pozno. Z odrskih desk pa smo se poznali že od prej. V zgodnjih osemdesetih nam je Peter Militarov omogočil nepozabno izkušnjo delanja resnega teatra z ljubiteljsko zasedbo zbrano z vseh vetrov tedanje domžalske občine. To je bilo tako globoko doživetje, da je v zadnjih letih Niko, kadarkoli sem ga srečal, vedno omenil dve stvari, od katerih je bila prva povezana prav s tem gledališkim projektom. Najprej me je vedno spomnil, kako krasno je bilo, ko smo igrali Michaela Kohlhaasa. Druga stvar pa je bila, da me je potem poskušal prepričati, da je res že skrajni čas, da se jaz lotim režije v Lukovici in da gledališka dejavnost Kersnikovega društva spet zaživi. Vedno je imel tudi kakšno idejo, kaj bi lahko uprizorili. Žal me ni nikoli uspel prepričati. So me pa lani prepričali moji Prevojci in uprizorili smo predstavo, ki ji je na nek način botroval prav Niko s svojimi domislicami. Ko smo namreč leta 2001 lukovški igralci na začasnem poletnem delu na Studencu nastopali v Miklovi Zali, je Niko ob vseh zabavnih peripetijah, ki so se dogajale za sceno, daleč od oči režiserja, prišel na idejo, da bi bilo treba Miklovo Zalo uprizoriti kot komedijo, ob kateri bi ljudje pokali od smeha. Tako kot smo mi, ki smo se smejali njegovim šaljivim dovtipom, ki so kar vreli iz njega, ko smo skriti za kulisami vadili uprizoritev bitke s Turki. V letošnji sezoni je ta njegova ideja na nek način “meso postala” na odru v Šentvidu, a žal Niko za to svoje botrstvo nikoli ni in tudi ne bo izvedel. Tako kot tudi mi najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko mu je pomenilo to, da so njegove igralske izkušnje obsegale tudi nastopanje v Dražgoški bitki in to, da je imel priložnost igrati ob takih igralskih asih kot sta Boris Cavazza in letošnji Borštnikov nagrajenec Janez Škof.

V to, da je bil Niko igralec in bo kot igralec tudi ostal v našem spominu, pa ne dvomim. Ohranili bomo spomin nanj kot na večnega zaljubljenca v gledališko igro in v vse, kar je povezano z igranjem. Za njegov izjemen prispevek k gledališki ustvarjalnosti v Lukovici si nedvomno zasluži mnogo več kot zgolj pohvalo, ki jo na tem mestu lahko izrečem svojcem, ki so ga pri gledališki dejavnosti podpirali in mu tudi dejavno pomagali. Ob tem mi v spominu zasije tudi tisti žar v njegovih očeh, ki ga je krasil vedno, ko je ponosno zrl na svoja otroka, ki sta na tak ali drugačen način sledila njegovemu zgledu in se uspešno spopadla z javnim nastopanjem.

Niko, vem, da je prepozno, da bi me slišal, a želim, da v vseh nas še dolgo živi spomin nate in da nam ta spomin čimvečkrat privabi nasmeh na usta. Gotovo bi to imel veliko raje, kot da se te spominjamo s solznimi očmi.

Naj za konec parafraziram uvodni verz iz Ježkovega Requiema: “Odkrijte se! Umrl je igralec!”

Vsaj zame je to Niko Urbanija od nekdaj bil, in bo za vselej tudi ostal!

Slava njegovemu spominu!

(Visited 1 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja