Ob zadnjem slovesu od mojega najboljšega prijatelja

Plečnikove Žale, 12. velikega srpana, 2021

Draga Marjana, dragi Pavel, spoštovani sorodniki, prijatelji in znanci – vsi, ki ste se zbrali ob tej žalostni uri, uri zadnjega slovesa od Igorja Lipovška Lenasija, večini poznanega tudi po vzdevku Lipe!

Nikoli si nisem mislil, da bom imel govor na njegovem pogrebu. Sam pri sebi sem zase že pred časom ozavestil, da sem v letih, ko je verjetnost, da danes si, jutri pa te ni, zelo velika in da mi je vsak nov dan, ki ga preživim, na nek način podarjen. O Igorju, pa na tak način nisem nikoli razmišljal. Bil mi je samoumeven kot zrak, ki ga diham, kot sonce, ki vsako jutro vzide, tudi če ga ne vidim. Bil mi je najboljši prijatelj vse od časa, do katerega mi seže spomin, pa do njegovega zadnjega dne. S svojo osebnostjo, s svojim odnosom do soljudi je že od malega privlačil mnoge, ki so ga srečevali, najsibo v šoli ali pa v obšolskih dejavnostih. Zame je bila največja sreča in zadovoljstvo, da sem lahko z njim preživel teden ali dva poletnih počitnic.

Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njegove bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bil on sam, zato, ker je bil takšen, kakršen je bil. Vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je bil zabaven, strpen, razumevajoč, poln optimizma in volje do dela, vedno pripravljen nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njegov prešerni smeh, tako nalezljiv, in njegov gromki glas sta do polnega napolnila vsak prostor, v katerem je zabaval zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog, kadar se je to godilo na prostem.

Po materi je podedoval dar za pomnenje številnih anekdot in za dramatično pripovedovanje zgodb, po očetu pa navihanost in smisel za humor. Zato v njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas. Ena zadnjih zgodb, ki jo je s ponosom delil z nami, je povezana s harmoniko njegovega starega očeta Pavla. Ta je šla v vojnih časih in po njih skozi toliko rok in nezgod, da bi o tem lahko posnel film – podobnega kot je Kosmačev Stari dobri pianino, le da bi v tem glavno vlogo imela harmonika. Ta je končno spet našla svojega mojstra. Iz nje zdaj izvablja prijetne melodije Igorjev sin Pavel.

Znal pa je Igor v dramatično napete, šaljive zgodbe preliti tudi dogodivščine, o katerih je izvedel od svojih prijateljev in znancev. O enem od znanih vaških “junakov” je imel celo zbirko zgodb o njegovih takih in drugačnih, ne ravno spodobnih, podvigih. A zgodbe o njih so bile povedane tako prepričljivo, zanimivo in napeto, da se jih kar nisi mogel naposlušati. Svojčas je s temi zgodbami smučarski druščini, speči na skupnih ležiščih v nekdanji vojašnici v Bovcu, precej skrajšal spanje, a kljub temu po tednu dni pomanjkanja spanca nekateri še niso imeli dovolj in so moledovali: “Ma daj Lipe, povej še eno o ‘njem’”.

Tudi njegova dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza, pa najsi je bilo to, da je na primer moji mali hčeri v predolgih žabah, ki so ji visele s stopal te zavezal skupaj, da se je potem čudila, kako da ne more hoditi, ali pa da je svoje učiteljsko delo opravljal v modri delovni halji – to je bilo seveda v časih, ko smo še združevali delo in smo bili vsi na tak ali drugačen način proletarci – in kdo, če ne učitelj samoupravljanja, je moral dati učencem zgled družbene enakosti – ampak starši so ga pa zaradi tega nehote zamenjevali za hišnika.

Vedno in na različne načine je kazal, kako pomembno mu je biti enak med enakimi. Od učencev tako ni zahteval, da ga kličejo profesor, lahko so ga klicali kar po njegovem vzdevku – Lipe. Tako se je nekoč primerilo, da ga je eden od dijakov na hodniku pred zbornico prosil “Hej, Lipe, a lahko, pros’m, pokličeš ven profesorja ‘tega in tega’?” Tako je Igor Lipovšek, profesor geografije in sociologije, brez zadržkov šel in poklical učitelja za prakso, ki seveda ni imel naziva profesor, mu je pa godilo, da ga dijaki tako kličejo.

Ker je bil tak, kot je bil, se je tudi pojavljal v različnih vlogah. Poznamo ga kot prepričljivega ljubiteljskega igralca, občasnega novinarja, zapriseženega mavričarja, saj je v Foto, kino in video klubu Mavrica oddelal nešteto ur kot voditelj prireditev, fotograf, snemalec, scenarist in ustvarjalec video vsebin. Ob koncu vsakega leta pa se je preobrazil v Dedka Mraza in razveseljeval otroke z darili in še bolj s svojim globokim žametnim glasom, s katerim jih je prijazno nagovoril.

Pred skoraj štirimi desetletji je imel Dedek Mraz turnejo po takratni domžalski občini in pred njegovim prihodom so si otroci ogledali predstavo, ki je bila pripravljena prav za to priložnost. Na enem od vaških odrov, tako majhnem, da je bilo na njem komaj dovolj prostora za vse igralce, je za zaveso na svoj trenutek čakal Igor v vlogi Dedka Mraza. V enem od zadnjih prizorov je bilo treba zajčku izruvati boleči zob in iz ust so mu ga vlekli, držeč se drug za drugega, vsi nastopajoči. Ko se je zob izruval, so seveda izgubili ravnotežje in zadnji v vrsti – lev – se je sesedel na zaveso, ki je skrivala Dedka Mraza. Ta je zgrmela na leva in razkrila dobrega moža, ki je ostal brez besed in ni vedel ne kam ne kod. Le prestopal se je sem in tja, dokler nismo spet dvignili zavese in ga skrili. Otroci pa so bili navdušeni. Po končani predstavi jim namreč ni bilo treba klicati Dedka Mraza, ker so že poznali skrivnost in so vedeli, da čaka za zaveso.

Ni pa bil Igor dobri mož le v vlogi Dedka Mraza, tak je bil vedno in v vseh življenskih položajih. Pošten, odkritosrčen, načelen, prijazen, iskren, empatičen … Vse, česar se je lotil, je opravljal resno in odgovorno. S svojim neizmernim optimizmom in dobro voljo je znal k delu pritegniti tudi druge.

Bil mi je vzornik – za njim sem se vpisal na bežigrajsko gimnazijo, za njim sem šel na Filozofsko fakulteto študirat geografijo in sociologijo. Že med študijem so bili njegovi nasveti zlata vredni in ne le meni, ampak še marsikomu drugemu so pomagali pri opravljanju študijskih obveznosti.

Prav nič presenetljivo ni, da je po študiju postal učitelj. To je bila že njegova mama, pa tudi njegova stara mama in stari oče. Lahko bi rekli, da mu je bil učiteljski dar položen v zibelko. In znal ga je dobro uporabiti. Z bogatimi izkušnjami, ki si jih je pridobil med poučevanjem, je zasedel mesto svetovalca za geografijo na Zavodu za šolstvo. Izkušnje je nadgrajeval s stalnim spremljanjem novosti na področju poučevanja geografije. Zato je lahko učinkovito pomagal številnim učiteljem vseh starosti pri njihovem pedagoškem delu. Vedno je zagovarjal njihovo avtonomijo in jim stal ob strani ter jim bil v vseh pogledih v pomoč in podporo.

Ko je zaradi svojega odgovornega odnosa do dela in svoje brezmejne načelnosti moral po krivici zapustiti svoje delovno mesto na Zavodu, so učitelji širom Slovenije dvignili svoj glas in ga podprli, a ni zaleglo. Zadnji dve leti je bil spet učitelj in ni mu bilo težko, saj je to delo opravljal z velikim veseljem, bolečina zaradi prizadejane mu krivice, pa je ostala.

Z obvladovanjem sodobnih tehnologij, tako koristnih pri poučevanju na daljavo, se je tudi v ‘koronskih’ časih izkazal kot izjemen pedagog. Že dolgo pred tem pa je znanje o rabi informacijske tehnologije pri pouku, in še posebej pri terenskem delu, širil med učitelje, s katerimi je sodeloval, bodisi kot svetovalec, bodisi kot dejaven član Društva učiteljev geografije. Brez njega ni minil noben tabor tega društva, brez njegovega ustvarjalnega prispevka niso minile niti druge dejavnosti. Tudi na svojem delovnem področju je bil pobudnik, organizator in soorganizator številnih dogodkov. Njemu gre zahvala, da so vsakoletna tekmovanja iz znanja geografije živela in uspela in bila nadgrajena tudi z Balkansko olimpijado, veliko zaslug ima tudi za redno ter uspešno udeležbo slovenskih učencev in dijakov na geografskih olimpijadah, ki potekajo v okviru Mednarodne zveze geografov.

Bil je redni udeleženec številnih geografskih dogodkov, pa najsi je šlo za predavanja Ljubljanskega geografskega društva ali pa za zagovore diplom na Oddelku za geografijo, da geografskih zborovanj, in drugih strokovnih srečanj niti ne omenjam. Za svoje prizadevno delo na področju uveljavljanja geografije v družbi in za ustrezno mesto šolske geografije v njenem okviru, je prejel najvišja priznanja Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev geografije.

Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika Zveze geografov. Skromen kot je bil, se je tega položaja branil, a so ga udeleženci občnega zbora z burnim aplavzom prepričali, da je pravi človek za to funkcijo, ki jo je z vso resnostjo opravljal, vse dokler ga ni nenadna smrt iztrgala iz naše srede.

Kot pravi kolega in prijatelj Mirsad je bil “Igor nesebično predan geografiji s srcem in dušo. Mentor, na katerega se v vsakem trenutku lahko zaneseš. Njegove rešitve za številne probleme in izzive so, podkrepljene z bogatimi izkušnjami, strokovne, preudarne, preproste in predvsem učinkovite.” Bil je in bo ostal velik vzornik in izjemna avtoriteta.

Igorjevo strokovno delo je rodilo tudi obilo sadov v obliki člankov, delovnih gradiv in učbenikov. V Cobiss-u ima vpisanih več kot 200 enot. Na njegovem računalniku pa žal ostaja nedokončano besedilo o novih pristopih k vzgoji in poučevanju. Igor je pravzaprav magister Igor, saj si je ta znanstveni naslov pridobil z uspešnim zagovorom magistrskega dela Optimiziranje terenskega dela pri pouku geografije. A tega v svoji skromnosti ni želel obešati na veliki zvon in pred imenom nikoli ni pisal tistih treh čarobnih črk, ki jim sledi pika. Čeprav se mu je delovno obdobje iztekalo, je, v nikoli minuli želji po novem znanju, delal tudi na doktoratu.

Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njegovih načrtov, ostal nedokončan in neuresničen. Težko se je sprijazniti s tem, da Igorja ni več. Da ni več njegove vedrine, zanosa in veselja. Da nas njegova družba ne bo več razveseljevala in bogatila, da smo obsojeni zgolj na spomine, resda polne, prijetne in bogate. A izguba je vedno boleča in slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bil on, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjeval, je bolečina še toliko večja.

Po drugi strani pa, kot pravi prijatelj Vlado, moramo biti hvaležni, da smo ga imeli vsaj do zdaj, ker taki kot on, so redki in lahko smo veseli, da smo ga poznali, se z njim srečevali, z njim delali, živeli … Do konca naših dni bo z nami in bo del nas. V naši družbi, kot še pred kratkim, pa žal, nikoli več.

Vsi, ki smo ga imeli radi, si želimo, da bi bilo drugače. Predvsem najbližji, ki ga boste najbolj pogrešali. Ko vam bo težko, ne pozabite, da smo tu številni njegovi in vaši prijatelji in včasih je v družbi prijateljev laže prenašati bolečino, kot če te ta žre v samoti. Največ kar lahko storimo v njegov spomin je, da smo vam v težkih trenutkih v oporo in pomoč, kot je znal biti on – komurkoli, ki je pomoč potreboval, vedno in povsod.

NAJ ŽIVI SPOMIN NANJ IN NA VSE, KAR NAM JE BIL IN KAR NAM JE DAL!

(Visited 657 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja