Slovesni poročni nagovor

Draga Maša in Bharath,

danes smo zbrani na tem lepem kraju, ker sta na upravni enoti prijavila namen skleniti zakonsko zvezo. Glede na to, da sem strokovnjak za demografijo, lahko rečem, da v naših krajih to ni prav pogosta praksa. Pred pol stoletja se je za tak korak odločalo dvakrat več parov kot v zadnjih dveh desetletjih in pol. Predvsem pa dandanes do take odločitve prihaja po precej daljšem razmisleku kot nekoč. Nekateri razmišljajo celo tako dolgo, da se jim v tem času že rodi kakšen otrok ali dva. Zato tudi ne preseneča dejstvo, da se že dobro desetletje v Sloveniji več otrok rodi parom, ki niso poročeni kot takim, ki so. Poroka v naših krajih torej že kar nekaj časa ni potrebni in nujni pogoj za skupno življenje in oblikovanje nove družine.

Kako izgleda skupno življenje sta izkusila že v Valenciji, pa potem v letu dni življenja na Kitajskem, v vmesnem času pa sta spoznala, kako je vzdrževati razmerje na daljavo. To je v sodobnem, tehnološko zaznamovanem času precej lažje kot nekoč, ko so sporočila potovala še analogno, se pravi, da so jih prenašali poštarji ali pa celo poštni golobi, da sporočil v steklenicah niti ne omenjam. Z »Whatsappom« je seveda komunikacija na daljavo precej lažja, ampak vsi vemo, da objema in dotika ne more prenašati nobena, še tako sodobna, tehnologija. Navidezna resničnost, pa naj bo še tako izpopolnjena, je še vedno zgolj navidezna. Edino resnična je resnična resničnost in ko gre za zvezo med dvema osebama, to pomeni biti in živeti skupaj in to ne »en klik proč«, temveč »na dosegu rok«, pripravljenih, da stisnejo k sebi ljubljeno osebo.

Morda je ravno to razlog, da sta se odločila skleniti zakonsko zvezo. S tem pa sta tudi nam, tu navzočim, povzročila »kolateralno korist«, ker sta nas povabila na slovesnost, ki sledi poročnemu obredu, oziroma na ohcet, kot se temu reče v naših krajih.

In ko smo ravno pri krajih, domači kraji nobenemu od vaju niso bili dovolj. Na vsak način sta morala vsaj malo pokukati naokrog po svetu, da bi spoznala še druge kraje, druge ljudi in običaje. Zato sta nenazadnje tudi spoznala drug drugega in to je razlog, da smo danes tule zbrani svatje tako rekoč z vsega sveta, od Azije do Amerike in Evrope. No ja, iz Afrike in Avstralije res ni nikogar, ampak navsezadnje menda tako ali tako vsi izviramo iz Afrike, za Avstralijo pa v Evropi itak vemo šele zadnjega četrt tisočletja, kar res ni nič v primerjavi z večnostjo. Z malo pretiravanja lahko torej rečem, da je na vajini poroki zbran ves svet. V zakonski stan vaju danes spremlja Bharathova družina in njegovi prijatelji iz Indije, pa vajini sodelavki iz Kitajske – s tem je zastopana že tretjina človeštva. Slovenci v svetovnem merilu nimamo omembe vrednega deleža, smo pa zato Mašini sorodniki in prijatelji iz Slovenije toliko bolj številni na današnji slovesnosti. Seveda pa ne gre pozabiti niti prijateljev iz Irske in ZDA, katerih prisotnosti sta prav gotovo tudi nadvse vesela.

Pred takó pisano druščino, zbrano z vseh vetrov sta se torej namenila poročiti in meni namenila vlogo, da kot pooblaščena oseba pripravim slovesni nagovor in opravim poročni obred. Odgovorna in zahtevna naloga za nekoga, ki je že davno pozabil, kaj je slišal v slovesnem nagovoru na svoji poroki pred dobrimi tremi desetletji. Če je sploh kaj slišal, glede na to, da je ves čas razmišljal predvsem o tem, kako odgovoriti na tisto ključno vprašanje, ki pride na koncu. Pa ne o tem ali odgovoriti pritrdilno ali ne, temveč, kako izraziti svojo svobodno voljo po sklenitvi zveze, da ne bo zvenelo preveč običajno in obrabljeno.

Ne vem, kakšne misli obhajajo vaju, ob tem ko poslušata moje besede, sem pa prepričan, da ne potrebujeta mojih modrih nasvetov o tem, kako živeti skupno življenje, za katero sta se odločila. Časi, ko si z nabiranjem let in izkušenj o življenju vedel več kot mlajši, so po mojem minili, saj se svet danes spreminja s tako hitrostjo, da se tako rekoč vse spremeni večkrat tekom enega življenja. Včasih pa se ni niti tekom več rodov. Prenašanje lastnih izkušenj iz mladosti na mlajše rodove tako ni več smiselno, saj se življenje mladih odvija in se bo odvijalo v povsem drugačnih okoliščinah kot se je naše. Že nam so bile izkušnje naših staršev precej nesmiselne in odveč, naše so za rodove, ki nam sledijo, še toliko bolj neuporabne.

Seveda imam v mislih tisti del vsakdanjega življenja in življenjskih izkušenj, ki se nanašajo na tehnologijo in družbene razmere. Na ravni medsebojnih odnosov, pa smo ljudje ostali ljudje in bomo taki ostali tudi v prihodnje. Zato ne pozabita, da se z današnjim dnem tudi formalno zavezujeta, da bosta partnerja in da bosta vlagala čas in energijo v graditev partnerskega odnosa, za kar je treba veliko potrpljenja, odpúščanja in prilagajanja. Pomembno je sprijazniti se s tem in sprejeti tudi to, kar nas včasih pri partnerju moti, saj v nasprotnem primeru lahko postane skupno življenje, milo rečeno, neprijetno. Zato je pomembno razvijati zmožnost za vživljanje v partnerjevo vlogo in za prepoznavanje in upoštevanje njegovih občutij.

Prepričan sem, da bosta znala prebroditi občasna nesoglasja, ki so bolj kot ne neizogibna, a vedno razrešljiva, če sta se partnerja pripravljena odkrito in razumno pogovoriti. Glede na to, kako vaju je do zdaj povezovala glasba, vama lahko samo zaželim, da tudi vnaprej ostane tako in da bosta vzdrževala čim več skupnih interesov in vztrajala ob njih, saj bodo krepili vajino povezanost in vama tlakovali skupno življenjsko pot, na kateri bosta lahko uspešno gradila tudi vsak svoj osebni razvoj.

Seveda pa nikar ne pozabita tudi na to, da sta pomemben del življenja svojih bližnjih. Čustvena vez s starši in sorojenci je včasih tako vsakdanja in samoumevna, da se je niti zavedamo ne več in pokazati jim svojo naklonjenost, se nam včasih zdi nekako odveč. Pa ni in ne sme biti in verjamem, da bosta želela in znala ohranjati tudi te vezi.

Današnji dan je za vaju poseben dan, a je vseeno samo en dan. Dan, ki mu bodo sledili še mnogi in premnogi. Danes se veselimo z vama in vama želimo, da vama ti skupni dnevi prinesejo obilo sreče in zadovoljstva, nam v veselje in vama v zadoščenje. Naj bodo to dnevi osrečevanja starih prijateljev in sklepanja novih prijateljstev. Svobodna in povezana pojdita skupaj skozi življenje in naj vaju spremlja glasba, kamorkoli vaju zanese tok življenja.

Če želita, da bo vajina skupna pot tudi formalno skupna, bosta morala pravilno odgovoriti na vprašanji, ki vama ju bom zdaj zastavil.

Maša Pelc ali želiš skleniti zakonsko zvezo z Bharathom Ranganathanom? (Njen odgovor je bil seveda pritrdilen!)

Bharath Ranganathan ali želiš skleniti zakonsko zvezo z Mašo Pelc? (Po pozornem poslušanju angleškega prevoda, je tudi on, kakopak, odgovoril pritrdilno!)

V skladu s 37. členom Družinskega zakonika razglašam, da je veljavno sklenjena zakonska zveza med Mašo Pelc in Bharathom Ranganathanom.

Razgledi z Vrha, 17. 8. 2019

(Visited 150 times, 1 visits today)

3 thoughts on “Slovesni poročni nagovor

    1. Stanko Pelc Avtor prispevka

      Ranganatha ali Ranganathar je hindujski bog, Bharata je pa junak iz Ramajane, mlajši polbrat od Rame, ki je seveda tudi utelešenje enega od bogov.

      Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja